Za velike stvari so potrebni veliki napori
Ruski komik je prvič potoval v Ameriko. Bil je navdušen, ko je videl, koliko različnih instant izdelkov lahko dobiš v tamkajšnjih trgovinah. Vzameš mleko v prahu, dodaš vodo in mleko je tu. Vzameš zrna za pomarančni napitek, dodaš vodo in pomarančni napitek je tu. Potem je videl otroški puder in smeje se pomislil: “Kako čudovita dežela! Če želiš otroka, vzameš puder, dodaš vodo …!”
Saj dobro vemo, da v življenju stvari niso tako preproste in tako lahke. Za dosego cilja si je treba prizadevati. Običajno je potrebno veliko truda. Ljudska modrost pravi: Brez muke ni moke! Tudi Jezus je v današnjem evangeliju zahteven: “Nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.” (Lk 14,33) (Zgodbe za veselje do življenja, 102.)
Marsikdo misli, da se zelo lahko postane kristjan. Vzameš človeka, ga poliješ z malo krstne vode in že imaš dobrega in predanega vernika. Toda za predanega vernika je potrebna več kot samo blagoslovljena krstna voda. Kristjan se ne rodiš, ampak postaneš, pravi že starokrščanska modrost.
Ni lahko postati kristjan. Pa tudi za druge stvari se je treba potruditi. Športnik se mora zgodaj odločiti, kateri šport bo treniral, kakšen rezultat hoče doseči in potem temu ustrezno vaditi. Vzemimo primer udeležencev olimpijskih iger. Nekateri izmed njih so trenirali od šest do deset let, da so se uvrstili med udeležence olimpijade. Kako visoko ceno morajo plačati, da so sploh lahko prišli na olimpijske igre! Koliko truda vlagajo pravi umetniki v svoje delo in koliko let vztrajnega in trdega dela posvetijo znanstveniki, da pride do izuma.
Biti Jezusov učenec ne pomeni vznesenih čustev za en dan ali za kratko obdobje. Ne, gre za celostno podaritev Gospodu. Za celostno in dolgotrajno podaritev. Jezusov učenec mora biti pripravljen zapustiti stvari, ki ga ovirajo na poti za Nazarečanom. Da to ponazori, Jezus uporabi pretiravanje, s katerim sporoči, da moramo odnos z Bogom postaviti celo pred odnose v družini (prim. Lk 14,26).
Prilike v današnjem evangeliju poudarjajo tri glavne točke: Jezus poudari učljivost. Ne gre za povabilo na piknik, ampak povabilo na duhovno potovanje, ki bo dolgo trajalo. Drugič: Jezusov učenec mora dobro premisliti, preden začne hoditi za Jezusom. Biti Jezusov učenec ne pomeni evforičnih čustev za en dan ali za kratko obdobje. Ne, gre za celostno in dolgotrajno podaritev Gospodu. Tretjič: Jezusov učenec mora biti pripravljen zapustiti stvari, ki ga ovirajo na poti za Jezusom. Če hočemo biti popolnoma Jezusovi učenci, potem moramo stopiti na pot, jo nadaljevati in prispeti na cilj.
Zgodba za navdih
Ne zaupaj nikomur, ki ni pripravljen umreti za Kristusa
V svinčenih letih komunističnega preganjanja vere je v Rusiji obstajala podzemna Cerkev, katere člani so se na skrivaj zbirali k bogoslužju. Neka skupina vernikov se je zbirala k nedeljskemu bogoslužju, tako da so čez dan postopoma prihajali v določen prostor, da ne bi vzbudili pozornosti komunistične tajne službe, in do večera so se zbrali vsi. Zaprli in zagrnili so okna in zaklenili vrata. Ko so potiho začeli peti prvo pesem, sta dva oborožena vojaka vdrla v stanovanje in z avtomatskima puškama obstala sredi sobe. Ukazala sta, naj se vsi z dvignjenimi rokami postavijo k steni. Eden od vojakov je dejal: “Kdor se odpove veri v Jezusa Kristusa, lahko zapusti ta prostor.” Dva ali trije so kmalu odšli. Sledila sta jima še dva. Čez nekaj časa druga dva. Po nekaj trenutkih smrtne tišine sta vojaka spet zaklenila vrata ter dejala: “Kar držite roke kvišku, toda sedaj za češčenje Boga. Tudi midva sva kristjana in naučila sva se, da ne zaupava nikomur, ki ni pripravljen umreti za Kristusa!” Pretresljiva zgodba nas uči, da so za velike stvari potrebne velike žrtve, kakor tudi poudarja Jezus v današnjem evangeliju. (Zgodbe za veselje do življenja, 125.)