Za vedno se je poslovil imenitni igralec Dare Valič

Sredi poletja, ko se dramski umetniki in tudi gledalci prepustijo počitniškemu vzdušju in odri samevajo v temi in tišini, se je, po dolgotrajni bolezni, v tem nevihtnem juliju, od tolikokrat prehojenih odrskih desk za zmeraj poslovil gledališki in filmski igralec Dare Valič (1941- 2023). Dne 29. julija je svoj zadnji dom dobil na ljubljanskem pokopališču na Viču. Dare Valič, ki izhaja iz velike družine Valičev, posebno obdarjene od žlahtne modrice Talije (njegov stric je bil legendarni Aleksander Valič, “naše primorske gore list”), se je rodil v Banja Luki v Bosni in Hercegovini. Igralski talent ga je popeljal na Akademijo za igralsko umetnost v Ljubljani, na kateri je študiral med letoma 1961 in 1965 in diplomiral l. 1991. Njegova imenitna profesorja sta bila Vida Juvan in Milan Korun. Na dolgi igralski poti je za svoje dovršene igralske stvaritve – sam je v nekem intervjuju priznal, da je najraje igral komedijske like, pa tudi negativce – prejel mnogo nagrad in tudi najbolj prestižno nagrado, Borštnikov prstan za življenjsko delo l. 2016. V obrazložitvi je žirija zapisala med drugim, da je dolgoletni član ljubljanske Drame “nedvomno velika igralska osebnost, ki sveta slovenskega gledališča ni obogatil samo s fascinantnim nizom prepoznavnih karakternih vlog, temveč s svojim značajem kot takim, z edinstvenim igralskim obrazom, ki se je že neizbrisno zapisal v naš spomin”.

Med letoma 1969 in 1971 je bil Dare Valič svoboden igralec in kot tak je igral v raznih gledališčih, SNG Drama Ljubljana, eksperimentalnem gledališču Glej, Slovenskem mladinskem gledališču, Primorskem dramskem gledališču in na Mestnem odru v Kopru. Potem pa je bil od l. 1971 do upokojitve l. 2005 član ljubljanske Drame, v kateri je s svojimi poglobljenimi interpretacijami likov žlahtnil ustvarjalno delo te osrednje slovenske gledališke hiše.

V svoji dolgi igralski karieri je odigral – zlasti v Drami – več glavnih gledaliških vlog, npr. vlogo Tancredija v Vdovi iz Ankone (1972), bil je Murzavecki v Volkovih in ovcah Ostrovskega (1974) in Cronin v predstavi Rihardova umetna noga režiserja Behana (1976), Horatio v Shakespearovem Hamletu (1968), Aleksander v Zupanovem Aleksandru praznih rok (1971), Freddy Eynsford-Hill v Shawovem Pygmalionu (1971), Juan v Sodniku Zalamejskem Calderona de la Barce (1972), grof Šarm v Gombrowiczevi Opereti (1973), Konstantin v Vanjušinovih otrocih Najdenova (1974), Julijan Ščuka v Cankarjevi drami Za narodov blagor (1976) in Jernej v Zajčevem Vorancu (1980).

Širši krog občinstva ga je spoznal tudi zaradi številnih vlog v filmih in televizijskih nadaljevankah. Med drugim je igral v Kosmačevem filmu Peta zaseda (1968), v Hladnikovih Belih travah (1976), Duletičevem filmu Med strahom in dolžnostjo (1976), Klopčičevem filmu Vdovstvo Karoline Žašler (1976) in Bevčevem filmu To so gadi.

Dare Valič, ki je med drugim imel prodoren glas, tak, ki ga ne pozabiš zlahka, je najraje igral like, ki so bili popolno nasprotje njegovemu značaju. Navdih zanje je, kot je ob prejetju Borštnikovega prstana pojasnil v intervjuju za Sobotno prilogo Dela, pa še kje, dobil pri ljudeh v gostilni. Skušal si je zapomniti značajske posebnosti teh obiskovalcev in jih usvojiti ter z njimi obarvati like raznih njemu dodeljenih vlog. Povedal je: “Ljudje so se mi vedno zdeli strašno zanimivi. In sem jih kradel. Prav škoda, da tega več ne počnem.”

Dare Valič si je ustvaril lepo družino, saj je imel štiri otroke. Dva od njih, Nina in Blaž, sta ubrala pot po njegovih stopinjah. Nina Valič je članica ljubljanske Drame, Blaž Valič pa član igralskega ansambla SNG Nova Gorica. Blažu Valiču, ki je po Daretu podedoval tudi lep, žameten glas, izrekamo ob smrti dragega očeta iskreno sožalje vsi, ki smo uživali in upajmo, da bomo še, ob njegovih igralskih kreacijah na novogoriškem odru. Daretu Valiču pa želimo, da bi na nebeških poljanah v siju neminljive svetlobe doživel še marsikaj lepega.