Za Udinesejem zeva praznina
Vodilna nit tokratnega sestavka je trditev, da je šport v Furlaniji Julijski krajini v očitnih težavah. V primerjavi z osemdesetimi in devetdesetimi leti je bistveno manj prepoznavnih moštev. Pregled, ki ga bomo ponudili, bo tezo menda potrdil. Nenavadno za deželo, ki ima v športu bogato tradicijo in ki se v zadnjih izvedbah Iger v vsedržavnem merilu ponaša z dejstvom, da prispeva največ olimpijcev v razmerju s prebivalstvom. Toda ekipni športi so nekaj drugega in na tem področju danes izstopa samo Udinese.
Videmski nogometni klub je zagotovo zastavonoša deželnega športnega gibanja. Izjemno dobro organiziran, dosledno vztraja po isti poti. Skupina uspešnih lovcev na talente odkriva mlade, obetavne, nepoznane in zato poceni nogometaše po vsem svetu, od črne Afrike do južne Amerike in vzhodne Evrope. Ko se kdo od njih v vrstah črno-belih lepo uveljavi, ga drago prodajo in so tako morda edini italijanski klub finančno na zeleni veji. Zaradi nadarjenosti in želje teh mladih fantov ter prisotnosti vedno odlično pripravljenih trenerjev so rezultati iz leta v leto presenetljivo odmevni, čeprav navijače malce jezi, da vsakič prodajo najboljše v vrhunske evropske klube in tako Udinese ni konkurenčen za boj za sam državni naslov. Ta model predsednika Pozza in sodelavcev je preverjen in globoko spoštovan.
To pa je tudi bolj ali manj vse (res uglednega), kar danes premore FJK. Tabeljski orli sicer tekmujejo v A1 ligi v hokeju na ledu, ki pa je v bistvu šport regionalnega zanimanja, občinstvo in mediji mu sledijo le v nekaterih deželah severne Italije. Pallamano Trieste s prestižno preteklostjo, ko je osvajal državne naslove kot za stavo, podobno nastopa v najvišji rokometni ligi, ta šport pa je pri nas resnici na ljubo tretjerazreden in v bistvu sploh ne gre za pravo profesionalno raven.
Kaj pa ostali? Poglejmo po pokrajinah. Trst ima lepo novost sezone, po skoraj desetih letih košarkarsko A2 ligo na solidnih temeljih in z določeno razvojno perspektivo. V nogometu ima Kras v D ligi (pri dnu) in Triestino ter San Luigi v elitni. Odbojkarski špici sta Sloga Tabor in FerroAlluminio, amaterski društvi, ki se merita v moški B2 ligi. V Gorici je najslabše, stanje je res na psu. Nogomet je komaj na deželni ravni (tržiški Monfalcone in štandreška Juventina), ravno tako odbojka, moška in ženska, košarka pa med tretjeligaši (Ardita). Videm je izgubil vrhunsko košarko (Snaidero je bil deset let med prvoligaši, njegov naslednik pa je danes komaj v C ligi), ima pa solidno žensko odbojko (B1) in nekaj moških šesterk v B2. Pordenon veliko stavi na četrtoligaško nogometno postavo, v odbojki se opira na moške iz Cordenonsa in Prate v B2, v košarki pa visi med drugo in tretjeligaškim tekmovanjem. Ob tem dokaj otožnem pogledu niti ne moremo ugotavljati, da bi kje mogoče razvijali kako eksotično panogo, v kateri bi naskakovali državni vrh, da ne rečemo mednarodno sceno.
Če je za Trst in Gorico, ki sta gospodarski pepelki, sedanji položaj domala neizbežen (industrije ni, pokrovitelje je zelo težko najti), se čudimo zlasti dejstvu, da v bistvu životarita tudi bogatejši zahodni pokrajini, ki po proizvodni moči in torej bazi potencialnih mecenov vidnih športnih okolij bolj spominjata na sosednji Veneto.
HC
