Z glasbo spodbuja starejše v domovih

Mitja Tull se poklicno ukvarja z glasbenimi aktivnostmi v domovih za starejše na Tržaškem

Mitja Tull je mladi harmonikar iz Benečije. Pred šestimi meseci se je začel ukvarjati s povsem novo aktivnostjo: v trinajstih domovih za ostarele na Tržaškem skrbi za glasbeno dejavnost, ki pa ni navadno druženje in razvedrilo za goste omenjenih ustanov. Čeprav se s tem ukvarja le nekaj mesecev in ne pozna drugih glasbenikov, ki bi se tega poklicno in sistematično lotili pred njim, je Mitja že zelo priljubljen, povpraševanje pa tako visoko, da je njegov delovni urnik že poln.

Kako si se lotil te posebne dejavnosti?

Pred nekaj meseci sem se vrnil iz Avstralije, da bi na hitro pozdravil družino in nato kmalu spet odšel tja. Do tega ni prišlo, ker sem doma spet poprijel za harmoniko. Ob rojstnem dnevu nekega oskrbovanca doma za ostarele v Miljah so me povabili, da bi nekaj zaigral med rojstnodnevno zabavo, in takrat sem videl, da mi je taka aktivnost všeč. Nekaj časa sem v istem domu nadaljeval z glasbeno dejavnostjo kot prostovoljec. Med tem časom sem bolje spoznal delovanje domov in okolje ter glasbeno aktivnost sproti prilagajal potrebam strukture in gostov.

Kako pa je ta dejavnost postala poklic?

Opogumil sem se in sem šel v dom Ieralla na Padriče, da bi ponudil to glasbeno aktivnost. Vodja doma Matteo Sabini mi je zaupal, verjel je v moje delo in me podprl. On mi je veliko pomagal in mi povedal, da bi to lahko postala moja služba. Med študijem nisem nikoli pomislil, da bi sodeloval z osebami izven glasbenega sveta, na katerega sem se sprva bolj omejeval. Nikoli si nisem mislil, da bom srečal nekoga drugega, ki mi bo pri tem pomagal in me tako podpiral.

Danes sodeluješ s trinajstimi domovi …

Število domov, ki so se zanimali za moje delavnice, se je hitro večalo. Delo je danes že pestro. V trinajstih domovih imam petindvajset delavnic. Ne vem točno, kako bi jih imenoval, ker to ni koncert, čeprav si pripravim program. Ni niti klasična delavnica, ker nisem tam, da bi oskrbovance kaj naučil.

Glasba, ki jo igraš v domovih, nima zgolj družabnega pomena …

Ne, sploh ne. Cilj je, da starejšim z glasbo pomagam, da dosežejo neki rezultat na lažji način. Sodelujem na primer s fizioterapevti in v tem času smo odkrili, da je telovadba veliko bolj učinkovita, ko se ta odvija z glasbo, kot pa ko to delajo sami, brez mene. Glasba jih spodbuja.

Ne grem tja, da bi nekaj zaigral in da bi mi kdo ploskal. Bolj ploskam jaz njim kot oni meni. Gosti domov z mano sodelujejo, pojejo in igrajo. To, kar je mene mučilo, ko sem igral klasično glasbo in nastopal na klasičnih koncertih, je bil občutek, da sem na odru sam in igram nekaj samo zase.

Dobil si torej idealno publiko?

Moj cilj je, da igram za katerokoli publiko. Ko sem se ukvarjal s klasično glasbo, sem vedel, da me bo poslušalo le omejeno število ljudi, in se s tem nisem strinjal. Rad bi igral za širšo publiko, ne za samega sebe in ne samo za izbrane glasbenike.

Kaj ponujaš svojim poslušalcem?

V domovih igram vse, od bolj klasične glasbe do narodnozabavne ali tržaških popevk in drugih skladb italijanskih kantavtorjev. Tak sem po značaju, dolgočasim se, če igram vedno isto vrsto glasbe. Res mi je všeč igrati vse.

Veliko gradiva že obstaja, za številne tržaške popevke, na primer, pa notnega gradiva ni, torej si ga pripravljam sam. Veliko poslušam, si zapisujem, prirejam. Ko sam kaj napišem, imam sicer s tem več dela, ko mi uspe, pa je to zame še večje zadoščenje. Imam srečo, da sem zaključil klasični študij, torej mi ni nič nerodno prirediti tudi bolj zahtevne skladbe. Vedno veliko študiram in se pripravljam.

Kako se počutiš med delom z ranljivo skupino ljudi?

Med delom se imamo lepo. Moj cilj je, da so gosti domov za ostarele veseli. Z njimi sem tudi jaz vesel. Poznam veliko ljudi, ki se iz službe vračajo nervozni in pod stresom, jaz pa se vračam domov vesel, večkrat še bolj vesel, kot sem bil pred službo.

Šele sedaj sem opazil, da se glasbeniki ne posvečajo starejšim. Koncerti se prirejajo vsepovsod, a nihče ne pomisli na tiste, ki nimajo možnosti, da bi se udeležili takih dogodkov. To je velika škoda, ker je vsepovsod skoraj več starejših ljudi kot mlajših.

Trenutno sem srečen, ker na tem področju ni konkurence. Mislim pa, da so te osebe tiste, ki še toliko bolj potrebujejo glasbo, in upam, da se bo še kdo ukvarjal s tem.

Poznava se že iz licejskih let, ko si se šolal v Gorici, za tvoje delo pa sem izvedela s posnetkov na spletu. Kako se je začelo objavljanje na Instagramu?

Pred odhodom v Avstralijo sem objavljal nekaj malega, potem pa sem prenehal. Ko sem se vrnil, sem poskusil objaviti prvi posnetek skladbe Mi sono innamorato di Marina in odziv je bil takoj neverjeten. Nisem ga pričakoval, saj s klasično glasbo nisem dosegel takih rezultatov. V nekaj urah je posnetek imel več tisoč ogledov in to me je spodbudilo, da sem nadaljeval.

Danes me iz domov kontaktirajo tudi zaradi vsebin, ki jih objavljam na Instragramu.

Če se vrnemo na začetek … Kako si se sploh lotil igranja harmonike?

Stric je doma vedno igral harmoniko, in ko sem bil majhen, sem ga po večerji vedno poslušal. Potem me je mama vpisala na glasbeno šolo. Na začetku sem si želel igrati Avsenike ali Slaka. Oče, ki je tudi nekaj let igral harmoniko, mi je veliko pomagal doma, ko sem vadil. Velika sreča pa je bila, da mi je sledil učitelj Claudio Furlan. Z mano je vztrajal, me miril in spodbujal. Naučil me je, da igranje klasične glasbe pomaga tudi pri igranju drugih glasbenih žanrov.

Študij si nadaljeval na konservatoriju?

Diplomiral sem na konservatoriju v Trstu s prof. Corradom Rojacem. Začel sem tudi magisterij v Fermu, a študija nisem zaključil. Morda je bil takrat ključni trenutek, ko sem se zavedel, da si nisem v resnici želel take poklicne poti. Ko sem se vrnil domov, sem se lotil študija frajtonarice s profesorjem Zoranom Lupincem. Cilj je bil, da bi podrobno spoznal tudi diatonično harmoniko.

Glasbeniki se največkrat odločijo za poučevanje na glasbenih šolah …

Eno leto sem poučeval v Postojni. Sam sem bil tako razkačen, da je s še bolj razkačenimi učenci vsakokrat nastal pravi cirkus. Po naravi sem živ in poučevanje mi ni najbolj ustrezalo. Morda bom čez nekaj let, ko mi bo odpovedal hrbet, pomislil tudi na to možnost, a sedaj ne.

Omenil pa si tudi Avstralijo …

Za eno leto sem šel v Avstralijo, ker sem imel hude težave z angleščino. Ko sem študiral, mi je bilo zelo nerodno, ker jezika nisem obvladal. Želel sem si nabrati novih izkušenj in sem odpotoval. Tam mi je bilo zelo hudo, ker nisem imel nobenega stika z glasbo. To priložnost sem izkoristil, da sem spoznal, kaj me res zanima. Da sem glasbo zelo pogrešal, sem se še posebej zavedel, ko sem se vrnil, in tako sem se odločil, da ostanem.

Ostal si torej zaradi glasbe, pa tudi ker si tu našel delo, ki te navdušuje.

Delo v domovih je zame super. Tam potrebujejo prav to, da jih nekdo malo poživi. Najraje uporabljam diatonično harmoniko, da se lahko premikam, skačem in plešem. To mi je zelo všeč, ker so tako oskrbovanci bolj pozorni in sodelujejo. Koncertno harmoniko uporabljam za bolj zahtevne skladbe, ker je bolj popolna in ponuja več možnosti za igranje. Zaradi teže pa mi ne omogoča, da bi se med igranjem premikal.

Med delom se vsekakor ne delam norca. Delo je resno zastavljeno s psihologi in drugimi strokovnimi delavci, ki imajo določeno znanje in izkušnje. S posnetkov na Instagramu se včasih zdi, da je vse skupaj kot praznik, a ni tako.

Delo je torej tudi zelo zahtevno?

Nekateri gosti domov za ostarele so včasih nekoliko nemirni. Nekateri imajo tudi določene težave. Enkrat sem se usedel blizu nekega gospoda, ki se ni mogel umiriti. Takrat sem ga skoraj objel s harmoniko in zaigral to, kar je bilo njemu všeč. Čez nekaj časa se je umiril in sodeloval pri aktivnosti do konca.

Vedno moram biti pripravljen, da hitro spremenim program in se prilagodim situaciji.

Kaj si želiš za naprej?

Raje ne načrtujem preveč dolgoročno, veliko improviziram. Koliko časa se bom ukvarjal s tem, ne vem. Dokler se ne bom naveličal. Mislim pa, da do tega ne bo prišlo, ker je vsak dan nekaj novega in se stalno nekaj dogaja. Med šolskim letom v Postojni je bilo čisto drugače.

V prihodnje bi želel, da bi se ta dejavnost razvila tudi na Goriškem in Videmskem, ampak počasi, korak za korakom. Trenutno ne pogrešam ničesar, imam veliko dela in sem srečen. Ena izmed mojih želja je tudi, da bi na podoben način, kot igram gostom v domovih, igral na koncertu v večji dvorani ali kaj podobnega.