“Vztrajamo pri principu skupnega upravljanja!”

Politično življenje je bilo v letu 2013 kar razgibano. V februarju so bile državne, v aprilu pa deželne volitve. O tem, kako se je stranka Slovenska skupnost odzvala na dosedanje izzive, smo se pogovorili z deželnim tajnikom Damijanom Terpinom.
Na državnih volitvah so bili glasovi SSk za levo sredino odločilni, saj je prav zaradi naših glasov za las osvojila večino v deželi in tako pridobila dve dodatni mesti v senatu, čeprav slovenska stranka ni imela od tega nič. Podprli smo tudi kandidaturo Blažinove za poslansko zbornico; naposled je bila izvoljena, in sicer tako, da je leva sredina na vsedržavni ravni koristila večinsko nagrado, ki pa jo je sedaj Ustavno sodišče razglasilo kot protiustavno.
Za našo stranko so bile pa najpomembnejše deželne volitve, na katerih smo ob izjemnem osebnem uspehu Igorja Gabrovca in velikem volilnem osipu, ki smo ga zabeležili tudi v slovenskih krajih, ponovno izvolili našega deželnega svetnika: 5.500 glasov SSk je bilo spet odločilnih za zmago Debore Serracchiani, ki je premagala Renza Tonda za pičlih 2.000 glasov. Na ta način je leva sredina prejela večinsko nagrado, tako da je bil v deželni svet izvoljen tudi kandidat PD Stefano Ukmar. Skratka, SSk se je izkazala kot odločujoč dejavnik za levosredinsko koalicijo.
V prejšnjem mandatu je bila stranka SSk na deželni ravni v opoziciji, sedaj pa je v večini in sodeluje pri vodenju deželne uprave. Kakšni so cilji SSk?
Navedeni uspehi slovenske stranke so bili nagrajeni s funkcijo podpredsednika deželnega sveta, ki je za našo skupnost zelo pomembna. Razlika, da smo sedaj v večini, pa se že sedaj jasno kaže: poprava krivice glede rajonskih svetov v Gorici je prvi pomembnejši rezultat prisotnosti naše stranke v tej večini. Omenil bi še odobritev odloka predsednice Serracchiani o vidni dvojezičnosti in sredstva za Borov športni center v Trstu.
V letu 2013 je prišlo do nekaterih novosti. V FJK je presenetljivo zmagala Debora Serracchiani, na državni ravni pa je močno prodrl Matteo Renzi. Kako ocenjuješ njuno uveljavitev in koliko lahko spremenita italijansko in deželno politično situacijo?
Gre za spremembe, ki se bodo poznale: Demokratska stranka s starimi obrazi ni bila več sprejemljiva, ljudje končno vidijo v Serracchianijevi in še posebej v Renziju spremembo v stari politiki, ki je samo mencala in nič odločala. To bi morala demokratska stranka storiti že lani, pred političnimi volitvami. Globoka kriza, ki je tako močno prizadela državo, pa terja radikalne spremembe, ki jim bo, upam, Renzi najbrž kos. Če pa bi še njemu spodletelo, tvegamo res pravo katastrofo in se potem ne čudimo, če se bomo še naprej ukvarjali s Berlusconijem oz. če bodo prevladovala protestniška gibanja, ki pa niso sposobna predlagati pravzaprav ničesar. Renzijeva močna zmaga je odpihnila celotno staro garnituro v PD, tako da se sedaj soočamo s povsem novimi ljudmi. Z Gabrovcem sva se z novim tajnikom PD že na kratko pogovorila, ključna tema naslednjega pogovora pa bo novi volilni zakon za parlament in prihajajoče evropske volitve, za kar je posebej izrazil zanimanje. S predsednico Serracchianijevo imamo dobre odnose, čeprav je bila na začetku zaradi nedobronamernih “šepetalcev” v svoji stranki, tudi v slovenskem jeziku, nekoliko zadržana. Vidim pa, da je ugotovila, da argumenti, s katerimi so nas črnili, ne držijo, da smo resen in odgovoren politični partner, in da ko kakšni zadevi nasprotujemo, imamo za to utemeljene razloge, ki niso ideološke, pač pa vsebinske narave. Menim, da to ceni.
Desna sredina je razbita tako na državni kot na deželni ravni. Kako bo po tvojem mnenju to vplivalo na politično prizorišče?
Zdi se mi, da je Berlusconi dejansko odpisan, še posebej po razbitju stranke. Vprašanje pa je, kdo bo bolj pameten pri spremembi volilnega zakona in bo sposoben najti z Renzijem kompromis, ki ga cela država že predolgo čaka, predvsem pa ni več pripravljena čakati še naprej. Pri tem Letta ni pokazal zadostne “korajže” in odločnosti. Na deželni ravni je za zdaj desnosredinska opozicija povsem zmedena in pravzaprav ni v stanju predlagati česarkoli resnega. Serracchianijeva je radikalno posegla v t. im. “stroške politike”, znižala plače svetnikom in skoraj izničila dotacije skupinam v deželnem svetu, kar je bil ustrezen odgovor preiskavam, SSk pa je iz te afere izšla povsem čista. Sedaj je potrebno začeti z ostalimi najavljenimi reformami. Preseganje pokrajin in preoblikovanje lokalne samouprave pa bosta za našo narodno skupnost izjemno pomembni, saj se nam lahko zamaje celoten sistem, na katerem sloni upravna avtonomija naših občin in sploh vpliv naše skupnosti pri upravljanju javnih zadev na lokalni ravni. Pričakujem torej, da SSk v tej bitki ne bo ostala sama kot pri rajonskih svetih v Gorici.
Kaj pa Slovenija? Zdi se, da Alenka Bratušek utrjuje svoj položaj, čeprav je stanje države še vedno zelo hudo.
Težko bi rekel, da ga kaj posebno utrjuje. Odstopilo je že nekaj ministrov, nekaj jih je “na odstrelu”, Jankovič pa se z vlogo krajevnega župana, čeprav gre za prestolico, ne namerava zadovoljiti. Gospodarska krivulja pa je, tudi za naslednje leto, še vedno obrnjena navzdol in je žal prav naša država sedaj na repu Evrope. Stresni testi v bankah so pokazali skoraj 5-milijardno luknjo, ki jo namerava Slovenija pokriti s posojili, za katere pa plačuje najmanj 5% obresti, kar lahko že prihodnje leto povsem zablokira proračun, tako da za investicije in zagon gospodarstva lahko ne ostane sploh ničesar več. V Ljubljani se sedaj veselijo nekakšne “zmage”, račun pa bo prišel prav kmalu. Ura resnice bo po mojem prihodnjo jesen, ko se bo pokazalo, ali je Slovenja sploh še sposobna iskati posojila na mednarodnih trgih po znosnih obrestnih merah, saj bo naslednje leto morala plačati skoraj milijardo evrov za že najete kredite in se na novo zadolževati. Ob dejstvu, da znaša celoten slovenski proračun okoli 9 milijard evrov, se seveda postavlja vprašanje, ali ni bilo bolj pametno, da bi se za sanacijo bank poslužila evropskega mehanizma ESM in pridobila svež denar po 0,25% obrestni meri, ki ga ta mehanizem omogoča. Temu se je sedanja vlada na vse kriplje hotela izogniti, saj bi jo sicer EU pogojevala pri političnih izbirah predvsem glede reform, ki pa jih mora tako ali tako opraviti, kakor tudi pri privatizaciji podjetij in bank. Zaradi naraščajočega evroskepticizma v Evropi si EU najbrž ni hotela tik pred pomladanskimi volitvami nakopati še enega bolnika, zato so Sloveniji pustili dihati še nekaj časa. Bojim pa se, da večini ljudi v naši domovini še ni jasno, kaj nas pravzaprav čaka prihodnje leto.
Na ravni naše manjšine se večkrat pojavljajo izjave, da smo brez glave. Kakšno pa je delo v skupnem predstavništvu?
Skupno predstavništvo je edino, kar sedaj imamo. Stvar dobre volje vseh je, če hočemo vsaj to telo smotrno uporabiti. Ko smo ga, smo bili uspešni, npr. v odnosu do rimske vlade glede vladnega omizja, ki ga sedaj vodi podtajnik Bubbico. Krovni organizaciji, ki sta po mojem edini pristojni za reševanje problemov racionalizacije manjšinskih struktur – med drugim na programsko konferenco pred desetimi leti SSk ni bila niti povabljena –, morata pa od praznih besed preiti končno k dejanjem. Pri tem pa se nekaterim zdi, da zato ker v Ljubljani vlada določena opcija, je mogoče zjutraj “sekati” po konkurenci in se že popoldne prijazno dogovarjati o skupnih rešitvah, ki pa so nujne. Gre torej preprosto za občutek odgovornosti za potrebe manjšine in ozki interesi lastne organizacije ali politike ne smejo megliti pogleda na skupno dobro. Že takoj po novem letu bo treba zelo hitro povleči ustrezne poteze okoli volilnega zakona.
Zelo hitro bo jasno, ali tudi naša levica misli resno. Če so končno našli model, ki bi bil ustavno sprejemljiv in s katerim je t. im. “evropski model” mogoče nadgraditi, naj ga takoj “dajo na mizo”, sicer pa naj podprejo, kar mi predlagamo in kar omogoča vsem “dušam” v manjšini, da so zastopane. V nasprotnem primeru se bo namreč zgodilo, da zato, da se onemogoči Slovenska skupnost, lahko že kaj kmalu vsi skupaj ostanemo pred vrati rimskega parlamenta. Kot rečeno, so se s takšno držo enkrat že “izkazali” – k sreči neuspešno – in če bi takrat prevladala njihova stališča, bi danes v deželi vladala desnica in v deželnem svetu ne bi imeli nobenega Slovenca!
Stranka SSk se je in se še bori za goriške rajonske svete in za pokrajini Trst in Gorica. Večkrat je v tem dokaj osamljena. Zakaj se po tvojem mnenju tako malo zavzemamo za predstavništvo v izvoljenih telesih javne uprave?
Naši partnerji na levici želijo predvsem uspeti tako, da bi se preprosto znebili politične konkurence slovenske stranke, s tem da podpirajo vse, kar onemogoča samostojno zastopanost manjšin v izvoljenih organih. Upam, da bodo v prihodnje bolj konstruktivni in predvsem bolj razsodni. Preoblikovanje pokrajin v neke drugostopenjske organe in težnja po radikalnem združevanju občin lahko imata usodne posledice za našo skupnost. Interese manjšine v procesu sprejemanja tovrstnih ukrepov pa lahko uspešno zavarujemo le s skupnimi stališči in predvsem s skupnimi predlogi. Deželna predsednica ve, da če bodo stališča v manjšini enotna, jim ne bo mogoče nasprotovati ali jih ignorirati. Upam, da tokrat ne bo “janičarjev”, ki vidijo predvsem sebe in svojo kariero v lastni stranki, za to pa so pripravljeni zakockati prihdnost upravne avtonomije manšine. Ne pozabimo, da so slovenske občine ukinjali in združevali v času fašizma, zato bo zanimivo videti, kdo se težnjam iz tistih časov upira tudi v vsakdanjem političnem delu in ne samo na proslavah.
Kako se bo stranka SSk udeležila evropskih volitev?
Računamo na ponovno kandidaturo SSk na listi Južnotirolske ljudske stranke (SVP), ki se bo predvidoma poslužila t. im. olajšanega sistema izvolitve in v povezavi s PD poskušala potrditi izvolitev Herberta Dorfmanna. z njim smo se sestali že poleti, tako da računam na potrditev sodelovanja in njegovo potrditev. SSk pa bo morala poiskati uglednega slovenskega kandidata, ki ga bo SVP uvrstila na svojo listo.
Spomladi bodo občinske volitve v skoraj vseh slovenskih občinah. Kako se stranka pripravlja na to preizkušnjo? Boste slovenski komponenti v Demokratski stranki spet predlagali formulo skupnega upravljanja?
Seveda, pri principu skupnega upravljanja vztrajamo: tam, kjer smo to uvedli, se je odlično obrestovalo, npr. v občini Repentabor, pa tudi v Dolini, čeprav gre tam za levosredinsko koalicijo, je sodelovanje pokazalo vse svoje prednosti. Po drugi strani imamo kar nekaj težav na Goriškem, kjer v Doberdobu in Sovodnjah lokalne sekcije PD niso pokazale zadostne odprtosti in nekako še vedno menijo, da je zanje največji nasprotnik slovenska stranka in ne desna sredina! Po drugi strani se je izkazalo, da tem občinam, brez ustreznih referentov na deželi, niso uspelo rešiti niti enega od večjih problemov, s katerimi se že leta ukvarjajo: npr. v Sovodnjah je smetišče na Malnišču še vedno tam, v Doberdobu ni bilo nobene investicije – pomislimo samo, kako se vleče obnova šole. Po drugi strani je bila občina Števerjan deležna cele vrste finančnih intervencij s strani dežele in se investicije kar vrstijo. Upam, da bo torej tudi tukaj prevladal interes občanov in da ne bomo več poslušali izgovorov, da ni še čas za take spremembe: Jugoslavije ni več že več kot dvajset let, prav toliko časa je minilo od padca Berlinskega zidu. Upam, da bodo to končno ugotovili tudi lokalni krožki PD v naših občinah.
Kljub vsem krizam in težavam je model zbirne stranke tisti in edini, ki mu je uspelo se ohraniti v času. Kako vidiš stranko SSk v prihodnje, tudi v luči vsemanjšinskih volitev?
Dejstva govorijo v tem smislu: SSk je edina stranka v naši deželi, ki je preživela prvo in drugo republiko, akcijo čistih rok, Grillovo gibanje in še marsikaj. Naša stranka nastopa na volitvah tako rekoč vsako leto, prav tako Slovenci na listah italijanskih strank, bolj ali manj uspešno. Volitve torej imamo in svoje izvoljene zastopnike v javnih upravah tudi. Imamo tudi svoje organizirane politične strukture: Slovensko stranko, koordinacijo Slovencev v eni od strank (PD), dve krovni organizaciji in še nekaj bolj ali manj organiziranih posameznikov v SEL. (Ne vem pa, če stranki, kjer so bili nazadnje Slovenci na ključnih funkcijah – Komunistična prenova in SIK – še obstajata). Vsi bi morali stremeti za volilnimi sistemi, ki manjšinskim kandidatom omogočajo dejansko izvolitev, kljub strukturni maloštevilnosti volilnega telesa manjšine.
Glede volitev v manjšini pa se mi zdi, da so stvari precej meglene in je nerešenih cela vrsta ključnih vprašanj: kdo bi se pomeril, morda stranka SSk, ki bi imela nasproti listo Slovencev v Demokratski stranki, ali pa morda SSO in SKGZ? Kaj pa Slovenci v SEL ali še kje, kjer niso organizirani? Ali pa bi šlo za volilno tekmo znotraj tradicionalne delitve, ki jo v manjšini žal vlečemo naprej že 50 ali 70 let? Odgovorov na ta vprašanja niso še ponudili prav tisti, ki so glede takšnih volitev najbolj glasni. Občutek imam, da gre še za enega od toliko nedomišljenih predlogov, ki se ljudem ponujajo brez resnejših namenov.
JuČ

Damijan Terpin o letošnjih uspehih stranke Slovenska skupnost in obetih za prihodnost

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme