Vrhunska Fiorella Mannoia v Ogleju

Vrhunski koncert na Kapitolskem trgu

Organizacija mladih in izjemno uspešnih organizatorjev deželne družbe Azalea je tudi letos priredila sklop izvrstnih koncertov, gledaliških predstav in dogodkov, ki jih poznamo pod tujim izrazom “entertainment”, kar lahko prevedemo kot zabava, a je več kot to. Med koncerti v naši deželi so priredili tudi poseben koncert italijanske pevke Fiorelle Mannoia, pevke izjemnega niza uspešnic, predvsem pa kot pevko, ki bi jo težko uokvirili z izrazom kantavtorica, čeprav se zanjo še vedno zmotno uporablja. Fiorella Mannoia je namreč pevka, ki ima žameten, globok in samosvoj, čuten glas, s katerim se lahko sprehaja med lahkotnimi popevkami in zahtevnejšimi skladbami, saj jih interpretira na samosvoj, vrhunski način. Pevko poznamo že desetletja, tudi zaradi njenega suverenega nastopa, lepe, visoke postave in uspešnic, ki so postale italijanska klasika zabavne glasbe. Če jo nekateri ljubimo predvsem zaradi doživetih interpretacij uspešnic, pa jo imamo drugi še raje takrat, ko po svoje zapoje klasične pesmi, ki so jih pred njo zapeli drugi avtorji in kantavtorji iz zlatih let italijanske popevke. 14. julija zvečer je Fiorella Mannoia v krasnem poletnem večeru v Ogleju zapela na nebeško lepem kraju. Na Kapitolskem trgu (Piazza del Capitolo) pred starodavno oglejsko baziliko so namreč organizatorji družbe Azalea postavili skromen oder, na trg stole v urejenih vrstah, na oder pa dali več stotin belih sveč in klavir. To je bilo vse. Ko se je stemnilo, je samo ob soju stoterih belih sveč na oder stopil jazz pianist Danilo Rea, s katerim Mannoia prijateljuje in sodeluje že več kot trideset let. Danilo Rea je vedno predstavljen kot jazzovski pianist, a je predvsem izjemen pianist, ki lahko preigrava vso sodobno glasbo. To je tudi storil v Ogleju, ko je v prvih petnajstih minutah ogrel do zadnjega kotička nabiti Kapitolski trg. Četudi vam moderni jazz ni všeč, bi ob mestoma silovitem in bravuroznem igranju pianista zadrhteli, ko bi v modernih priredbah prepoznali kakšen star jazzovski komad, ki so ga pred veliko desetletji igrali zamorski jazzisti v klubih v New Oreansu, šele kasneje tudi belopolti pianisti. Danilo Rea je ustvaril vzdušje, noč je padla nad oglejsko baziliko. Preproste, enobarvne, skrbno izbrane žarometne luči so krasno obarvale pročelje bazilike in monumentalni oglejski zvonik. Ko je bilo pianistovega soliranja med starimi jazz komadi, novodobnim cool jazzom in preigravanjem priredb italijanskih popevk čisto dovolj, je na oder stopila Fiorella Mannoia in doživela buren aplavz, ki je pričal o tem, da smo se na Kapitolskem trgu zbrali le tisti, ki imamo radi njen božanski glas in njeno glasbo. Najprej je zapela Oh che sara’ brazilskega kantavtorja Chica Buarqueja, ki jo je pred veliko leti priredil Mannoiin prijatelj Ivano Fossatti. Tako je uvedla koncert, s katerim potuje po Italiji in ki sta mu s pianistom Reo dala naslov Luč –Luce. Gre za poklon izjemne pevke predvsem italijanskim kantavtorjem in jazzistom, a na koncertu niso manjkali niti komadi, ki danes veljajo za evergreene, če omenim samo pesem Besame mucho, ki jo je leta 1940 prvič zapela revna, niti ne 24-letna Mehičanka Consuelo Velázquez – skladba in besedilo sta njeno delo – in z njo zaslovela, pesem pa je ostala temeljni kamen za vse velike pevke in pevce v vseh jezikih in povsod po svetu. Fiorella Mannoia je pela krasno, se včasih ironično pogovarjala z nami in sama s sabo, predvsem pa interpretirala pesmi, ki so ji blizu. Če sem sam najbolj užival v njeni interpretaciji pesmi Vieni via con me mojstra mojstrov Paola Conteja, pa so drugi uživali v De Gregorijevi Donna cannone in tako naprej. Ko je pianist iznenada prenehal igrati in nas je Fiorella povabila, naj zapojemo z njo, je dosegla vrh koncerta, saj so predvsem ženske tiho in ubrano zapele z njo. Mravljinci so bili zagotovljeni, ko je pianist začel znova spremljati Fiorello, ona pa je brez mikrofona samo poslušala hvaležno občinstvo, ki je pelo v en glas. Vrhunski koncert!