Vpitje
Vpitje težko označimo kot obliko pogovora. Čeprav dva vpijeta drug na drugega, se navadno ne slišita in tako je njuna beseda monološka. Za to pa smo že ugotovili, da je pravzaprav beseda, ki je brez pomena. Z “vpitjem” sicer označimo zelo glasno govorjenje in način, kako nekdo izrazi jezo in nejevoljo. Prav tako lahko z isto besedo povemo, da je nekaj zelo vidno zaradi kontrasta z okoljem, ali pa, da se nekaj pojavlja v visoki in močni obliki. Ne nazadnje pa lahko s tem izrazimo tudi neko potrebo in željo.
Kako sem ob premisleku naših besed sploh pomislil na vpitje? V mislih imam Sodomo in Gomoro, ti svetopisemski mesti (1 Mz 18-19), ki sta bili polni razvrata. Tako polni, da je greh vpil v nebo in ga je Bog slišal (1 Mz 18,20). In ne samo to, zvok mu je bil očitno tako nadležen, da se je odločil, da pogleda, kaj se dogaja (1 Mz 18,21). Kakšna “beseda” je torej greh?
Če smo že prejšnjič ugotovili, da je beseda nekaj, kar prihaja iz našega srca na plano in se udejanji, je podobno tudi tu. Jezus pravi: “Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori”. (Mr 7,21)
Razkrinkali smo torej, od kod prihaja greh, seveda na pobudo hudega duha, da ne bo pomote. Sedaj pa poglejmo še, kakšno zvezo ima greh z vpitjem. Ne le, da je greh “glasno govorjenje”, tako glasno, da zaduši vsak notranji glas. Z njim izrazimo jezo in nejevoljo nad Bogom samim. Čeprav je na neki način greh znak naše svobode, pa je vendar hkrati tudi znak negodovanja in neupoštevanja dobrohotnih navodil Boga, ki je ljubezen sama.
Vpitje nadalje pomeni, da je nekaj vidno zaradi kontrasta z okoljem, ali pa, da se pojavlja v visoki in močni obliki. V mestih je bil velik greh, pojavil se je v izredno močni in razširjeni obliki in prav nič drugače ni danes. Tudi naša mesta vpijejo. Vpijejo pa tudi zato, ker je greh vedno kontrast okolju, še več, kontrast je človeku samemu. Beseda, ki ne spada v naš slovar življenja. Naše stvarstvo je namreč po besedi Boga samega “dobro” in človek “prav dober” (1 Mz 1). V tem stvarstvu je greh kontrast, saj ne spada v tisto, kar je dobrega. Ne v človeka ne v stvarstvo samo. Ne bi rekel, da je bil človek izgnan iz raja, ampak, da je bil grešen človek izgnan iz raja. Ne zaradi človeškosti, temveč zaradi greha.
Še zadnji pomen vpitja: izražanje potrebe in želje. Menim, da je vsak greh veliko iskanje notranje potešitve. Greh jo prinaša na hiter in neučinkovit način. Človek ostane lačen, saj se je pital s praznimi besedami, od katerih se ne da živeti.
Na koncu tako lahko ugotovimo, da tudi sami veliko doprinesemo k vsesplošnemu vpitju. In tu mislim vpitje v vsej polnosti te besede. Notranje vpitje, pa tudi zunanje, ki ga imamo moč videti na ulici. Kajti vse to prihaja iz srca …, zato je prav, da se spogledujemo z obdobjem, ko se vpitje še ni naselilo v človeka. Z obdobjem raja, saj je “raj skrit v slehernem izmed nas, tudi v meni se skriva, in če le hočem, bo že jutri resnično nastal zame in trajal celo življenje”. (Dostojevski) In tako bo tudi vpitje prešlo.
Matevž Vidmar
(iz priloge Bodi človek!, 7.3.2013)
Razmišljanje o nepravi obliki sporočanja
