Voščilnice

Italijanska pošta menda po nezanesljivosti in počasnosti slovi po vsem svetu. No, vsaj v Evropi vsi vedo, da ni nič nenavadnega, če kartico iz Italije prejmeš po nekaj mesecih ali celo po letu dni. Tisto, kar je drugim čisto enostavno in vsakdanje, je v Italiji nemogoče. In pošta ni žal nobena izjema.
Tako sem šele danes prejela voščilnico iz Slovenije. Ne mislite, da je potovala z ladjo ali z avionom, samo iz sosednje Ljubljane je prišla k nam. In pisanje se je začelo nekako takole: … “bližata se Božič in novo leto… ”
Božič in novo leto sta že dolgo za nami, skoraj pozabljena sta, kajti januar je tisti mesec, ko se nabere tisoč stvari, ki jih moraš urediti. Januar je mesec, ko s polno paro ponovno poprimemo za delo. In ko je povrhu vsega zunaj siva, pusta in žalostna zima. Ravno danes sva s sosedo ugotavljali, da je to najgrši in najbolj žalosten mesec v letu. Kljub temu pa z veseljem berem voščilnico, pravzaprav že pismo znanke iz mladih let. S prazničnimi željami. Dopisovali so si pravzaprav v preteklosti najini starši. Mislim, da sta se njen oče in moja mama poznala že iz mladih let. Morda je šlo za eno tistih mladostnih simpatij, ki se potem nikoli ne uresničijo in se spremenijo le v znanstva. No, ko je njen oče nenadoma umrl, mene in mame pa o tem ni nihče obvestil, je moja voščilnica ostala nekje na prazni, zaprašeni mizi stare kmečke izbe, kjer ni bilo nikogar več. Najstarejša hči jo je odnesla s seboj v Ljubljano in mi odpisala. Začeli sva si pošiljati voščilnice, vsaj za praznike, ker seveda drugače vedno zmanjkuje časa.
Eh, praznične voščilnice…. Pisala sem jih že kot osnovnošolka. Mama jih je tedaj kupovala po cele pakete v veleblagovnici, kjer so bile najbolj poceni in so jih imeli cel kup. Jaz sem jih potem dolgo, pozorno zbirala. Doma sva ob prižgani peči sedli k mizi, iz šolske peresnice sem vzela svoje dragoceno nalivno pero in začela pisanje naslovov in voščil. Ne vem, ali še kdo uporablja nalivno pero. Prepričana sem, da mladi sploh ne vedo, kaj je to. In ne vem, ali otroci še pišejo voščilnice. Zdaj gre vse to po spletu, socialnih omrežjih in telefonu. Tistih lepih, pisanih voščilnic, ki sem jih imela kot otrok tako rada, menda ljudje ne kupujejo več.
Prvo voščilnico sem vsako leto pošiljala noni. Ah, nona, ki je živela v Bazovici, pri ribniku, v veliki rožnati hiši, za katero so bili gozdovi, travniki, doline in livade, je bila menda oseba, ki sem jo imela kot otrok najrajši. Še zdaj mislim, da imajo otroci najraje nonote in none. Pa čeprav so voščilnice nadomestili pametni telefoni. In celo nonoti znajo poslati in prebrati kako sporočilo.
Voščilnice sem izbirala dolgo, otroci si znajo predstavljati veselje tistega, ki jih prejme, znajo si zamisliti želje, okuse. Ko sem končno za vsakega določila eno, sem z velikimi, negotovimi, a lepo oblikovanimi črkami napisala tisto standnardno voščilo: Vesel Božič in srečno novo leto. Mama mi ni dovolila, da bi še kaj dodala. Bili so časi, ko so se ljudje držali pravil. Zdaj, ko sama veliko pišem, ko črke in besede držim v pesti, mi je veliko lažje čisto po svoje povedati, kaj čutim. Še vedno pošiljam sem ter tja kako voščilnico, dve ali tri, vsako leto manj pravzaprav. Pošiljam jih predvsem starejšim, tistim, ki jih ni na spletu in jim ne morem poslati maila ali voščila po klepetalnici. Najlepša je vedno za brata, ki je kakih petnajst let starejši in z ženo prebiva v Nemčiji. On je človek ustaljenih navad in veliko da na to pisarijo, tako da mi zameri, če voščilnica ne pride pravočasno ali če celo nanjo pozabim. Bratu je pač treba pisati, za praznike, pa za rojstni dan, za Veliko noč.
Voščilnice, ki jih vsako leto prejemam, že dolgo zbiram. Predale imam, kljub številnim selitvam, polne starih voščilnic. Menda še iz časov, ko sem živela doma, pri starših. Vsaka me spominja na prijatelja, znanca, na del življenja. Za večino teh ljudi sploh ne vem, ali so še živi in kje so. A voščilnice ostajajo v mojih predalih, včasih jih vzamem v roke in jih dolgo, pozorno prebiram. Ostajajo besede, toplina, spomini. Tega, kar je napisano, čas ne izbriše, nikoli. To, kar je napisano, ostane. In ob besedah zaživijo tudi čustva. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

Piše Suzi Pertot: Spomini na čas, ki se ne vrne ...

Preberi tudi

Pust od jutra do večera (2)

Suzin svet

Osamljenci v času epidemije

Suzin svet

Prekleta tišina

Suzin svet

Prekleta tišina

12.04.2020
Kje ste ljudje?

Suzin svet

Kje ste ljudje?

18.03.2020

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme