Vladimir Makuc, velikan slovenskega modernizma na čezmejni razstavi v Gradu Kromberk
V četrtek, 8. maja, je bilo v Gradu Kromberk slavnostno odprtje čezmejne razstave V vse smeri, ki bo na ogled do 8. junija 2026. Na razstavi je predstavljenih več kot 150 del velikega formata, vključno s slikami, akvareli, risbami in grafikami, pa tudi kipi, keramika, tapiserije in matrice, ki zajemajo celotno produkcijo Vladimirja Makuca od 50. let prejšnjega stoletja do prvega desetletja tega tisočletja. Sočasno bo v prostorih Goriškega muzeja v Solkanu na ogled razstava Umetnost tiskanja, kjer so obiskovalcem na ogled postavili Makučev tiskarski stroj in nekaj grafik, saj je bil slikar v tem nesporen mojster. Avtorja sta predstavila kuratorja razstav Goričanka Katarina Brešan in Tržačan Massimo Premuda, pesnica Miljana Cunta pa je prebrala nekaj pesmi iz nove slovensko-italijanske knjige Pogovori z Vladimirjem Makucem. Saksofonist David Mozetič in kitarist Samo Turk sta oblikovala glasbeni program.
Vladimir Makuc, čigar stoletnico rojstva praznujemo prav letos, je bil domačin. Rodil se je v Solkanu, tam obiskoval osnovno šolo, učiteljišče v času fašizma pa v Gorici. Kot italijanski državljan je bil vpoklican v italijansko vojsko, leta 1943 pa prišel med partizane. Po drugi svetovni vojni je nekaj let poučeval kot učitelj v Mirnu, a potem se je preselil v Ljubljano, se vpisal na Šolo za umetno obrt, isto leto nadaljeval šolanje in diplomiral leta 1954. Za profesorje je imel F. Miheliča, S. Pengova, G. Stupico, M. Preglja, R. Debenjaka in Božidarja Jakca. Specialno šolo za restavratorstvo je obiskoval pri prof. Mirku Šubicu. Leta 1960 se je izpopolnjeval pri J. Friedländerju v Parizu. Takoj po študiju se je ukvarjal predvsem s kopiranjem srednjeveških fresk in z grafičnimi tehnikami ter že leta 1958 imel prvič v Ljubljani svojo razstavo. Ukvarjal se je z grafiko, slikarstvom in zadnja leta tudi s kiparstvom, keramiko in tapiserijo. Študijsko se je izpopolnjeval na potovanjih po Italiji, Franciji, Egiptu in po drugih evropskih mestih.
Premuda in Brešan sta v govoru povedala, da so slikarjeva grafična dela vsebinsko in asociativno vezana na istrsko-kraški svet, čeprav sam ni nikoli stanoval na Krasu ali v Istri. Tu ga je pritegnila predvsem arhaičnost vasi. Značilno je zanj obravnavanje razmerja med prostorom in elementom, ki je kot osnovni nosilec umetnikovega sporočila prešel iz realistično občutenega v simbolni element. Ti simboli, bodisi ikonične ptice, rastline, žensko telo bodisi nazobčano neusmiljeno vrteče se mehanično kolo kot eno izmed najbolj tipičnih elementov današnje industrializacije, ki nakazujejo in dajejo možnost osebnih interpretacij, so dvignjeni v brezčasen nadrealen svet. Ptice in volovi, ki so se vedno bolj pojavljali v njegovih slikah, gotovo simbolizirajo po eni strani njegovo hrepenenje po svobodi, po drugi strani tudi težkost življenja. Delujejo kot umetnikovo nostalgično spominjanje sveta, v katerem je bil rojen in ki v času sodobnega življenja počasi, a nepreklicno izginja. Jugoslavija in Slovenija sta se vsaj v zunanjosti hitro spreminjali, pokrajina je z leti postala drugačna. Izredna tehnična dovršenost, ki se odraža v prefinjenosti odtisov, skrbna kompozicija in slogovna izčiščenost dajejo njegovemu delu kvaliteto, ki ga uvršča v sam vrh sodobnega slovenskega umetništva. Njegove grafike so v številnih zasebnih zbirkah, muzejih in galerijah, med njimi: v Moderni galeriji, v ljubljanskem Muzeju sodobne umetnosti, v beograjski Galeriji sodobne umetnosti, v Kabinetu grafike JAZU v Zagrebu, v Galeriji Matice Srbske v Novem Sadu, v Muzeju sodobne umetnosti v Skopju, v Turinskem muzeju in še v mnogo drugih krajih. V času trajanja razstav se bodo vrstili različni spremljevalni dogodki, da se bomo lahko še bolj poglobili v umetnikov opus. Izšel bo tudi dopolnjen ponatis monografije v slovenščini, italijanščini in angleščini.
