Gospodarstvo

Vinogradništvo in vinarstvo Petelin-Rogelja v Tomaju

Vinogradništvo in vinarstvo Petelin-Rogelja v Tomaju

V začetku meseca junija smo se odpravili na obisk na domačijo Petelin-Rogelja v Tomaj, ki se nahaja na hišni številki 18.

Na prostorni borjač z latnikom pridemo skozi vhod-kalono, ki stoji levo od vaškega spomenika padlim v drugi svetovni vojni prav v središču vasi, nedaleč od avtobusne postaje. Z domačije Petelin-Rogelja prihaja tudi lanska kraljica terana Maruša, ki pravi, da je Tomaj najlepša vas na Krasu. Njeni trditvi bi le težko oporekali, saj je naselje na griču, na katerem kraljujeta samostan in cerkev, posvečena svetima Petru in Pavlu, iz vasi pa nam pogled sega do Sežane, Repentabra in Volnika. Poleg tega je vas znana po Srečku Kosovelu, ki počiva na tamkajšnjem pokopališču, njegovi verzi pa krasijo tudi steno hrama Rogeljevih.
Kmetija je zelo stara, domači znajo povedati, da so njihovi predniki na njej živeli že leta 1560. Družina se je ukvarjala s kmetijstvom, pri hiši je bilo veliko ljudi, še pred nekaj rodovi je bilo namreč osem bratov in sester. Kmetijstvo je bilo tedaj bolj razpršeno, od živinoreje do poljedelstva (pšenica, koruza ipd.). Pred kakima dvema desetletjema sta se pripadnika “vmesne” generacije Katarina in Marjan odločila, da se bosta usmerila izključno v vinogradništvo, ki seveda danes ostaja osnovna domača dejavnost, zraven tega pa na kmetiji pridelujejo še bio pridelke, čeprav nimajo ustreznega certifikata, saj je večina le-teh namenjena samooskrbi s hrano. Radi pa poudarjajo, da pri njih vinogradništva vsekakor ne delajo na industrijski ravni.
Na kmetiji imajo enega zaposlenega, ki je dejavnost prevzel od tastov. Katarinin mož in Marušin oče Marjan je namreč prišel v hišo za zeta, na začetku je bil še zaposlen, nato je prevzel vajeti kmetije. Doma seveda vsak po svoji moči prispeva k delu na kmetiji. K temu velja zapisati, da zna naraščaj domača opravila dobro usklajevati s svojimi osebnimi stremljenji in študijskimi obveznostmi (Maruša se je odločila za študij arhitekture v Ljubljani, njen brat Matej pa se je podal na humanistično področje). Kljub vsemu velja pravilo, da vsa strojna, vinogradniška in kletarska dela opravlja mož oziroma oče Marjan. Žena Katarina je zadolžena za stekleničenje in etiketiranje ter finančno plat domačega podjetja. Ko se pojavi čas večjih in zahtevnejših opravil (obrezovanje in vezava trt), za delo poprimejo vsi, ko se dogaja trgatev-bendima, pa morajo najeti tudi zunanje sodelavce.
Zanimivo je, da družina Petelin-Rogelja največ svojih pridelkov proda na domačem borjaču. Kupci prihajajo iz osrednje Slovenije, veliko je Italijanov, pa tudi Avstrijcev in Nemcev. Te največkrat zamikajo zeliščna žganja. Zanimiva so jim zaradi njihove cenovne ugodnosti, pa tudi zaradi domačega značaja. Marušo spomnimo na njeno trditev, da je Tomaj najlepša vas na Krasu, sama pa pravi, da gre velika zasluga za prodajo prav legi vasi in kmetije, veliko obiskovalcev in kupcev je zato tudi mimoidočih. Največ pa je seveda kupcev, ki se redno vračajo. Veliko Nemcev prihaja v Tomaj po vino prav v ta namen.
V prejšnjih časih so po večini prodajali kmetijske pridelke, v tem času so šle na tržišče predvsem češnje, vina so prodali, kar so ga imeli, žganje je v večjih količinah teklo v Trst itd. Preživetje pa je bilo nekoč seveda veliko težje kot danes. Danes imajo obdelanih površin za tri hektare trt, ostale travnike pa so dali v najem, da jih najemnik vzdržuje s košnjo. Zanimiv pa je predvsem podatek, da so se letos odločili za nasad dveh novih vinogradov. Trt tako že obdelujejo približno šest tisoč, od letos pa se jih bo obstoječim pridružilo še dva tisoč, zna povedati Katarina. V glavnem gre za refošk, ki daje teran, nekaj pa je tudi caberneta in merlota. Pomemben izdelek, za katerega Katarina pravi, da je stranski, je teranov liker, pa tudi že omenjena zeliščna žganja.
Kmetija Petelin-Rogelja je odprta za skupinske obiske, seveda po predhodni najavi, čeprav še niso opremljeni za večje skupine. Kar se same prodaje tiče, pravijo, da gre vino odlično v prodajo in po ocenah, ga bo pred novim najbrž tudi zmanjkalo. Tudi oziroma prav zaradi tega so se odločili za že omenjeno posaditev novih trt. Najboljša popotnica za prodajo pa je seveda sama kakovost vina, ki mora biti dobro. Za to se posebno trudijo, najprej v vinogradu, nato še v kleti. Poleg tega je treba ljudem ponuditi pravo postrežbo in znati z njimi komunicirati. Ljudje se tako rade volje vračajo. Rad moraš imeti ljudi, da lahko z njimi delaš, pravi Katarina.
Zanimalo pa nas je tudi, in zato smo Marušo vprašali, kako poteka izvolitev za naslov kraljice terana. Prvi korak je seveda osebna odločitev, da se bo posameznica odpravila v to. Maruša na začetku ni bila še popolnoma prepričana, ali bi ta korak storila, ko pa je pomislila, da je odraščala na kmetiji in da je tudi njen fant vinar ter da jo na trte veže tista prava ljubezen, se je zanj odločila. Za vinom in trtami stoji namreč zgodba, ki ima v sebi veliko truda. Tudi sama je hotela promovirati Kras. Kandidaturo je namreč videla kot možnost za lastno izobrazbo in rast. V konkurenci so bila tri dekleta. Najprej je posamezna kandidatka stopila pred strokovno komisijo, ki je ocenila njeno znanje o vinu. Nato je bil na vrsti del izbora pred občinstvom, na katerem so se zvrstila vprašanja o turističnih vidikih Krasa, pa tudi o pravilni postrežbi pri mizi ipd. Ljudskega glasovanja, kot na lepotnih tekmovanjih, na izboru za kraljico terana ni, navijanje občinstva pa se je vseeno slišalo.
Kakšne so naloge kraljice terana? Ko se gredo kraški vinarji predstavljat okrog, jih kraljica spremlja. Ko zagledajo kraljico, pridejo velikokrat ljudje takoj zraven. Kraljica pa ima svoje mesto tudi na predstavitvah občine in Krasa. Veliko stikov je Maruša navezala tudi z ostalimi slovenskimi vinskimi kraljicami, ki so bile pred kratkim na obisku na Krasu. Glavno je, pravi Maruša, da se vsi imamo lepo. Večino svojega “kraljevskega poslanstva” Maruša opravi v Sloveniji, redka so potovanja v tujino.
Kaj pa Marušini osebni cilji? Prvi je ta, da bi uspešno končala svoje kraljevanje. Upa namreč, da ji bo uspelo obiskati še čim več krajev in razširiti najlepši glas o teranu. Maruša počasi končuje tretji letnik študija arhitekture v Ljubljani, veliko ljudi pa jo sprašuje, kaj bo počela. Prepričana je namreč, da sta arhitektura in vino sorodni panogi, ker obe stroki ne poznata točnega recepta, ampak zahtevata ideje in fantazijo. Maruša zato v šali pravi, da bo postala arhitektka vinskih kleti.
Primož Sturman

13.06.2012

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!