Veseli, da smo odrešeni, oznanjamo drugim 

Ob Božji besedi

Štirideset dni po rojstvu so prinesli Jezusa v tempelj. To je še en dokaz, da je Božji Sin postal pravi človek. V templju je bilo veliko ljudi. Tam so častili Boga, molili, pa tudi kupovali živali za daritev, se med seboj srečevali in pogovarjali … Sredi te množice je bil Simeon, nekakšna oaza. V evangeliju beremo, da je bil Simeon “pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelovo tolažbo” (Lk 2,25). 

Ne vemo, kaj je bilo Simeonu, da je v detetu prepoznal tistega, ki ga je pričakoval. Predstavljamo si lahko, da so Jožef, Marija in dete Jezus bili na zunaj podobni drugim ljudem, ki so prišli tisti dan v tempelj. Evangelij preprosto pove, da je bil s Simeonom Sveti Duh (25) in da je “prišel po navdihnjenju v tempelj” (27). Šel je v tempelj, videl sveto družino in njegove oči so se ustavile na detetu in vedel je, da je to tisti, ki ga je čakal, tisti, ki ga je čakal Izrael. Simeon je bil odprt, ne poln predsodkov in je poslušal Svetega Duha. 

Vzel je otroka v naročje in slavil Gospoda: “Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru: kajti moje oči so videle tvoje zveličanje.” (Lk 2,29-30) Samo občudujemo lahko Simeonovo vero in njegovo modrost. Kdo bi si mislil, da lahko pride Izraelova rešitev po štirideset dni starem otroku? Kdo bi iskal odrešitelja v majhnem otroku? Morda v modrem farizeju, učenem saduceju ali bojevniku za svobodo izpod rimske nadoblasti. Toda Simeon je bil tako moder in zvest ter predvsem tako naravnan na Boga in poslušen Svetemu Duhu, da gleda dogodek in je sposoben videti Boga v navadnem in nemočnem otroku. 

V istem evangeljskem prizoru srečamo prerokinjo Ano. Stara je bila 84 let, posvečala se je molitvi in slavljenju Boga: “Ni zapuščala templja,” (Lk 2,37) pravi o njej evangelij. Kako neverjetno vero je imela ta žena. In kakor Simeona je tudi njo razsvetlil Sveti Duh, da je v otroku prepoznala “Izraelovo tolažbo” – Odrešenika. Ana vesele novice ni ohranila zase. “Pripovedovala je vsem” (38) o otroku. Lahko jo imamo za prvo oznanjevalko Gospoda.

Simeon in Ana predstavljata dve plati istega kovanca. V Simeonu imamo podobo človeka, ki se veseli, da smo odrešeni, in ga osrečuje spoznanje, da lahko v miru umremo, ker smo srečali Odrešenika. V Ani imamo podobo človeka, ki razširja veselo novico odrešenja drugim, da se lahko tudi oni pridejo poklonit detetu Jezusu. Ana pa predstavlja evangeljski duh oznanjevanja, h kateremu smo vsi poklicani.

Na praznik Jezusovega darovanja v templju se lahko kot starček Simeon veselimo svojega odrešenja in kot prerokinja Ana to veselo novico oznanjamo drugim.

Zgodba za navdih in razmislek  

Pripoved sveče  

Praznik Jezusovega darovanja v templju ljudsko imenujemo svečnica. V ljudskem praznovanju je stopilo v ospredje proslavljanje Kristusa, ki ga je Simeon imenoval “Luč v razsvetljenje poganom” (Lk 2,32). Na te besede se naslanja starodavni bogoslužni običaj blagoslavljanja sveč. Jezusovo darovanje v templju, ki nagovarja tudi nas, da se darujemo, lepo predstavlja sveča. Zato prisluhnimo njeni pripovedi: 

Prižgali ste me in gledate mojo svetlobo. Veselite se moje toplote. Vesela sem, da smem goreti za vas. Sicer bi ležala v kakšni stari škatli in bi bila brez vsakršne koristi. Svoj pomen dobivam šele s tem, ko gorim. Dobro vem: dlje ko gorim, manj me je in vse bliže je moj konec.

“Dogorela je,” boste rekli in kar bo ostalo od mene, boste zavrgli.

Imam dve možnosti: da ostanem v škatli, v temi, ali da gorim ter dajem vse, kar imam. Da bi svetila, izgorevam. Čutim, da je lepše in boljše, da se darujem, kakor da nerabna ležim v stari škatli.

Vidite, podobno je z vami, ljudje. Lahko se zaprete vase in ostanete sami. Toda vse ostane hladno in prazno. Lahko pa se odprete ljudem in jim darujete svojo toplino in ljubezen. Tako dobiva vaše življenje smisel in je izpolnjeno.

Seveda je za to treba dati nekaj od sebe, nekaj svojega veselja, svoje srčnosti, svoje radosti, morda celo nekaj svoje žalosti!

Ni treba trepetaje razmišljati, kako se boste zavarovali. Moje veselje doživlja tisti, ki se razdaja. Kdor postaja drugim svetloba, se mu bo svetloba podvojila. Bolj ko bo gorel za druge, več svetlobe bo v njem. Mnogi ljudje so žalostni in zamorjeni, ker se bojijo živeti za druge in jim prinašati svetlobo. Še vedno niso razumeli: plamenček, ki gori, velja več kot vsa tema sveta. Zato dopustite, da vas poučim jaz, preprosta sveča. (V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, 86)