Marjan Pertot: “Veliko so pisali, igrali in peli”
So ljudje, ki delajo v ozadju. Marljivo, vestno, vztrajno. Dan za dnem skrbno oblikujejo svojo skulpturo, ki je kip enega življenja. Predajo se klicu, pravzaprav poklicanosti k stvari, h kipcu namreč, in kar naprej delajo, klesajo, rezljajo, tolčejo, modelirajo, lepijo, gradijo. Racionalnih parafraz in utemeljitev ni, na dnu kiparske izkušnje ostaja predanost temu, kar kliče.
Marjan Pertot je eden takih. Rojen leta 1935 na Kontovelu pri Trstu je aktiven prosvetni in kulturni delavec na Tržaškem, poklicni knjižničar in ljubitelj gledališča, ustanovitelj tržaške Knjižnice Dušana Černeta in avtor številnih bibliografskih del, ki raziskujejo predvsem zdomsko tematiko. V objemu “domačih” knjig smo z njim pokramljali o njegovem delu.
Gospod Pertot, začniva morda pri koncu. 3. aprila letos so Vam podelili 49. literarno nagrado Vstajenje 2011 za knjigo Lepa Vida ob Srebrni reki. Kako ste bili zadovoljni s tem priznanjem za življenjski trud?
Nagrado v glavnem podeljujejo literarnim delom, medtem ko je ta knjiga bolj znanstvena, arhivistična. Od tu prijetno presenečenje za nagrado. Zadovoljstva ne skrivam v upanju, da bomo v prihodnje še kaj napisali in izdali.
Na mizi vidim že novo gradivo.
Trenutno zbiram in pripravljam podatke in dokumente, da bi predstavil kulturno in gledališko delovanje Slovencev v Kanadi. Dela je ogromno, kar je dober znak: veliko so pisali, veliko igrali in peli. Že zdaj računamo, da se bo bibliografije zbralo za preko 500 strani.
Nekaj dolžnostnih besed o zadnji izdaji “Lepa Vida ob Srebrni reki”, ki je izšla lani pri založbi Mladika. Osvetljuje nam manj znano kulturno delovanje prvih slovenskih emigrantov v Argentini od leta 1882 naprej. Bili so v glavnem Primorci…
To so bili Primorski Slovenci, ki so po prvi svetovni vojni spadali pod italijansko državo. Od Istre, Trsta, Gorice tja vse do Postojne. Primorani so bili v izselitev zaradi zaposlitve in zaslužka, ki jih tu ni bilo. Pomenljivo se mi zdi dejstvo, da so prav vse prošnje naših ljudi za odselitev v Argentino italijanske oblasti potrdile v teku enega dne. Ni dvoma o tem, da so želeli odstraniti slovensko populacijo s teritorija, da bi ostale slovenske hiše in vasi prazne. Naš jezik je bil v medvojnem času seveda prepovedan, kar je dodatno spodbudilo odhod.
Katere vrste dokumentov ste zbirali za “Lepo Vido” in kakšne so bile največje težave?
Zbrali smo spomine in dokumente navadnih ljudi, publikacije, dnevni in periodični tisk. Popisali smo izdaje vseh tamkajšnjih društev. Pomenljivi so nam bili dopisi Izidorja Cankarja, ki je v Argentini med vojnama delal kot veleposlanik. Veliko je pomagal Slovencem pri vsakdanjih tegobah, težavah s preživetjem in kulturnem življenju. V novem domu so morali najprej poskrbeti za streho nad glavo in zaposlitev, takoj zatem pa so začeli ustanavljati domove, društva, krožke in se povezali v aktivnem kulturnem delovanju. To je vsekakor slovenska specifika: hrvaški izseljenci niso, denimo, ustanovili niti enega društva.
Največji problem v raziskovanju izseljeniške literature je pomanjkanje arhivov. Prečesali smo časopisje, ki pa niti v NUK-u ali Slovanski knjižnici ni popolno. Manjka kompletna zbirka, zato smo morali neposredno do ljudi na teritoriju. Živih pričevalcev v Argentini je še malo.
Kako ste vzpostavili stike z njimi?
V vseh teh letih smo jih veliko spoznali. V našem delu smo opisovali predvsem kulturna društva, v argentinski prestolnici smo jih našteli 35. Nahajajo se v t. i. Provinci, ki obkroža zgodovinski center, tam so zgradili cerkve, društvene prostore, dvorane. Prijatelj z bližnjega Proseka se iz Buenos Airesa vrača vsako leto domov in poroča o kriznem stanju. Član društva Triglav, ki domuje v veliki, novi stavbi iz osemdesetih let, pravi, da je še pet ali šest slovensko govorečih. Španščina usodno homogenizira drugo in tretjo izseljeniško generacijo. Ta naravni proces utapljanja v večinskem narodu je žal težko ustaviti.
Nekaj besed o dveh valovih izseljevanja Slovencev iz naših krajev v 20. stoletju.
Predvojni val naj bi od doma odnesel približno 30 tisoč, povojni pa okrog 15 tisoč ljudi. Prvi, predvsem Primorci, so odšli s trebuhom za kruhom iz ekonomskih razlogov, prava ljudska delegacija: kmetje in delavci. Drugi izseljeniški val pa je zavzel celotno Slovenijo zaradi novonastale partijske situacije. Bili so izobraženci, doktorji, advokati, pisatelji in pesniki, znanstveniki.
Kako gledate torej na izseljeništvo kot na specifično življenjsko situacijo?
V Argentini je predvojna generacija že preminila. Ta je že dvajset let po prihodu, to je sredi 2. svetovne vojne, doživela močan upad slovenščine. Prireditve so potekale v mešanem jeziku, gledališke igre so se igrale v španščini. Za povojne emigrante pa, ki so v Argentino odšli leta 1949-50, pa to ne velja. Držali so in še držijo zelo trdno. Veliko mladih danes obiskuje tečaje slovenskega jezika, ki tako ohranja živo prisotnost. Povojni val izseljencev je izhajal predvsem iz slovenskih katoliških krogov in v culo so zavili tudi željo po ohranitvi slovenske kulture. Petnajst let nazaj, ko sem nazadnje obiskal slovenske družine v Argentini, sem bil kljub vsemu presenečen. Slovenščina je kot materin jezik res zvenela v domačem okolju družine, španščino so mnogi prvič resno študirali šele v šoli. Dober znak za prihodnost.
Kaj po Vašem nekoga, ki živi tako daleč od doma, najbolj veže na rojstni kraj?
Nekaj domotožja in sorodstvenih vezi, nedvomno. Po osamostojitvi Slovenije se je relativno dosti izseljencev vrnilo, dober primer je sodelavka Knjižnice Dušana Černeta Lučka Kremžar-De Luisa, ki se je preselila nazaj v Trst in si tu ustvarila družino, prav tako njeni bratje in sestre. Ne morem mimo omembe njihovega očeta, gospodarstvenika, politika in pisatelja Marka Kremžarja, ki je v Argentini veliko naredil. Tam so se Slovenci dobro povezali in so znotraj izseljeniške skupnosti lažje zbrali moralno energijo za ohranitev slovenske identitete in kulturnih elementov.
Narediva korak naprej. Objavili ste veliko bibliografskih knjig: leta 1983 “Bibliografijo slovenskega periodičnega tiska v Italiji. Maj 1945–december 1980”, “Bibliografijo slovenskega tiska v Argentini. 1945–1990” v dveh delih, “Slovensko bilbiografijo za Veliko Britanijo. 1. 1. 1975–1. 5. 2000” leta 2000 in leta 2007 “Slovensko bibliografijo za Kanado”. 1932–2007. Kakšen je pomen tovrstnih bibliografskih zbirk za slovenski kulturni prostor?
Bibliografija prikazuje vse, kar so na primer Slovenci v Veliki Britaniji v določenem obdobju izdali. Knjige, časopisi, revije, nekaj drobnega tiska, kakor so župnijski listi. Arhiv Slovenske bibliografije, ki redno deluje, zajema samo del izdajanja v zdomstvu, vsekakor pa ne vsega in ne dovolj. V Trstu smo imeli vedno več stikov z izseljenci po svetu, spomnimo se lahko kontaktov, ki smo jih preko časnikarja Iva Jevnikarja gojili z znanstveniki v Veliki Britaniji. Podobno velja za Kanado in Argentino.
Kaj menite o stanju slovenske kulture in jezika med Slovenci v Italiji?
Naša prednost je, da smo slovensko kulturo znali institucionalizirati. Imamo ne samo društva in jezikovne tečaje, ampak predvsem šole, od otroškega vrtca do višje srednje. Zdi se mi, da smo precej aktivni, tudi na založniškem področju. Zamejci izdajamo dan za dnem, leto za letom in nič ne bo šlo v pozabo. Ni nam treba se bati, da bi izgubili stik s slovensko kulturo, jezikom, zavestjo. Kljub vsemu pa občutim pomanjkanje stika z matico in sonarodnjaki iz Slovenije, ki je takoj tam čez, korak od nas. Preprosti ljudje bodo o nas lahko izvedeli samo, če bo uradno časopisje pisalo, poročalo in spremljalo, kaj se pri nas dogaja. In dogaja se, tega ni mogoče zanikati.
Veliko ste se ukvarjali tudi z gledališčem, o katerem sta izšli dve publikaciji: “V domovini Jake Štoke. Amaterska gledališka dejavnost na Proseku in Kontovelu 1863–2004” leta 2003 in “Slovensko gledališče v Argentini. Ob 60-letnici zdomskega gledališkega delovanja 1948–2007” leta 2008. Kako se spominjate Vaših let pri Jaku Štoki?
Na Proseku in Kontovelu je moja generacija po burnih časih Kominforma obnovila bogato gledališko dejavnost povojnih domačinov. Leta 1965 smo ustanovili amaterski oder in oživili dramatiko, ki deluje še danes. V knjigi sem popisal zgodovinsko delovanje društva, ki je bilo vseskozi bogato in se ga vedno rad spominjam. Gledališču pa danes ne sledim veliko, časa je ravno dovolj za knjižnico.
Ravno prav, da spregovoriva o njej. Knjižnico Dušana Černeta v Trstu ste ustanovili leta 1981 kot oddelek Slovenske prosvete, leta 2003 pa je pridobila avtonomen status. Z njo poglabljate zanimanje za dejavnosti zamejskih in zdomskih Slovencev. Katero je Vaše in njeno poslanstvo, vodilo, cilj?
Delo knjižničarja je vsepovsod enako: zbiramo knjige, katalogiziramo, pripravljamo inventar, zadnje čase ažuriramo sistem Cobiss. Tega se loteva predvsem naša sodelavka. Vzdržujem seveda stike s tovrstnimi ustanovami pri nas in po svetu. Nekaj gradiva je vedno v izmenjavi, po potrebi naše in drugih ustanov. V KDČ se predvsem zanimamo za slovensko gradivo, ki izhaja v Italiji in zdomstvu, predvsem Argentini, Ameriki, Kanadi, Avstraliji in Nemčiji. Do tega zanimanja sem prišel naključno in tako je tudi prav. Z vsemi imamo redne stike ter prejemamo izdano gradivo. V zadnjem času smo posebej veseli kontaktov s slovenskimi župniki v Nemčiji, kjer izdajajo cerkveni bilten, nekakšna oznanila, ki jim je naslov “Med nami povedano”. Sestavlja ga osem ali devet slovenskih župnij v Nemčiji. Iz Argentine dobivamo vse izdaje založbe Kulturna akcija, izvode tednika Svobodna Slovenija in tedenska cerkvena oznanila, tamkajšnji župnijski urad izdaja revijo Duhovno življenje. Ob tem prejemamo še društvene publikacije, kakšen biltenček, glasilo. V Kanadi je osrednja revija Božja beseda, pet župnij iz Toronta, Hamiltona in Ottawe tedensko izdaja oznanila, že dolgo let pa žal ne izhaja več revija Kanadski Slovenci.
Kaj je za vas pravzaprav knjižnica in zakaj je nezamenljiva? Je to predvsem arhiv oz. hranilec zgodovinskega spomina pred zobom časa, je to prostor kulturne rasti, srečevanja misli…
Moja življenjska izkušnja je najbližja arhivistiki. Hraniti zdomsko tiskano gradivo pred izgubo in pozabo, zbrati ga in postaviti na varno, to se mi zdi najpomenbnejše. Temu področju je sicer pred leti sledila NUK, a delo ni bilo sistematično in načrtno. Pomemben doprinos na tem področju je dal dr. Janez Arnež, ki je leta 1957 v Washingtonu ustanovil raziskovalni inštitut Studia Slovenica. Po osamosvojitvi je končno dobil svoj dom v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu. Po smrti dr. Arneža bo njegova knjižnica vključena v ljubljansko katoliško univerzo.
Za konec še misel o Slovenski narodni skupnosti v Italiji. Ali smo po Vašem dovolj vestni prenašalci slovenske kulture, ne samo take iz matice, temveč slovenske kulture s Tržaškega, Goriškega, Videmskega?
Prepričan sem, da smo, in verjamem, da bo tudi mladina začutila potrebo po tem, da se slovenski kulturni prostor v Italiji razvija v spoštovanju vsega, kar smo ustvarili v zgodovini.
Pogovarjal se je Jernej Šček
