Velika noč v vernikih (1)
Duhovna misel
Z vstajenjem Jezusa Kristusa od mrtvih se je rodila krščanska vera in izpolnitev stvarjenja. Velikonočni dogodek je obrnil pot zgodovine, zato obstaja temeljna alternativa življenja ter smisel, ki nas presega. Cilj življenja ni le preživetje in trenutni užitek, ki mine kot megla, ampak življenje na dolgi rok, tudi čez trpljenje, poraze in smrt. V Jezusovi bogočloveški osebi se polno združujeta obe stvarnosti, zemlja in nebo, minljivost in večnost, bolečina in radost. V njegovem poveličanju je izpolnjeno osebno bivanje postalo resničnost. Vera v vstalega Jezusa je vera v Boga, vera tistih, ki ljubijo in upajo, vera žalujočih in zaskrbljenih ter tistih, ki se bojujejo. To je veliko upanje, ki izpolnjuje naše najgloblje hrepenenje, je zapisal teolog Moltmann.
Krščanska duhovnost je velikonočna in presežna. V srcu vsakega človeka je vsaj neka želja po polnem in celovitem življenju. Sveti Avguštin pravi, da nas je Bog ustvaril zase in je nemirno naše srce, dokler se ne spočije v Bogu in presežnosti. (Izpovedi, I, 1, 1) Jezus Kristus je s svojim prihodom in oznanilom, zlasti pa z velikonočnim trpljenjem ter svobodo, postal izvir povezave človeškega in božjega, temelj in milost za obnovitev Božje podobe, ki je kot božanski pečat v človeku. Velikonočno oznanilo se tako dotika vsakega človeka. Nihče ni izključen od veselja, ki ga prinaša Gospod, je zapisal papež Frančišek. (Veselje evangelija) Polno veselje ima tako svoj temelj v velikonočni skrivnosti. Ta papež je pri splošni avdienci povedal: “Jezusovo vstajenje ni srečen konec lepe pravljice, ni happy end v filmu, ampak je poseg Boga Očeta, kjer se je razbilo človeško upanje. V trenutku, ko se zdi vse izgubljeno, v trenutku bolečine, v katerem toliko ljudi čuti potrebo, da bi stopili s križa, je trenutek, ki je najbolj blizu vstajenju. /…/ V najtemnejšem trenutku poseže Bog in se obudi.” (16. 4. 2014)
Posamezniki in prevladujoča kultura pogosto želijo zamegliti dogodek Jezusovega vstajenja. Bojijo se globljega izziva, ker je vse tako pogreznjeno v sedanjost in iskanje trenutne sreče ter tisoč zaposlenosti, brezstrastnosti in ravnodušnosti. Zato se jim zdi, da je oznanilo o Jezusovem vstajenju nepomembno in oddaljeno od stvarnosti. Tudi med verniki se pojavljajo dvomi, kaj je s tem Gospodom, če je bilo to res tako in če ni vse prirejeno po pobožnih avtorjih. Toda ti učenci in apostoli so bili iz mesa in krvi, trdno so stali na zemlji, zato je bilo treba veliko prikazovanj, da so prišli v stik z Jezusovo poveličano stvarnostjo in da so spoznali, da je resnično vstal od mrtvih in je živ v novem stanju. Vera v vstajenje je nastala iz izkušnje in ne iz oznanila. Učenci so se srečali z Jezusom, se ga dotaknili, z njim jedli. Slišali so njegovo sporočilo. Danes so ljudje daleč od tega in leni, da bi začeli o tem razmišljati, stopati v stvarnost vere in Božje ljubezni, ki je šla do konca.
Prvi izziv je vera, ki so jo morali učenci začutiti in jo sprejeti ob Jezusovih velikonočnih prikazovanjih. Doživeli so poveličanega Jezusa, njegove besede, bližino, prazen grob. Temelj vere je vstali Gospod. Učenci so se srečali z njim, posegel je v njihovo življenje. Preplašeni so se vrnili, prav tako Tomaž in dva, ki sta se odpravila domov v Emavs. Bog je razodel svojega Sina preganjalcu Savlu, ko je sam hotel. (Gal 1,15) Vse priče Jezusovega vstajenja izjavljajo, da so videli mrtvega Jezusa, ki je oživel, bil je istoveten z njim, čeprav na drugačen način. Ta srečanja so vidcem spremenila življenje, srečanje je bolj prepričljivo kot besede, tako so postali velikonočni verniki, niso več bežali, ampak so se zbrali ter prosili za prihod Svetega Duha. Tudi danes postanemo verniki, ko se srečamo z Jezusom.
Vera se rodi v skupnosti in pripadnosti. Kar je presežno, postane imanentna stvarnost in vleče zanimanje srca. Učenci so bili zagrabljeni od Jezusove vstajenjske ljubezni, tako jih je osvojil, da so ga posnemali. (Flp 3,12). Prišlo je do najglobljega odnosa, živeli so z njim, vanj so verovali, vodil jih je njegov oživljajoči Duh. (1 Kor 15,45) Zato je mogel zapisati apostol narodov: “Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.” (Gal 2,20) Vera v Vstalega se uresniči v moči vstajenja, poudarja Durrwell. To je zlasti moč pokorščine, svobodne izročitve in ljubezni. (Rim 1,5) Moč Svetega Duha pa slavi Jezusa kot Gospoda, ki je na duhovni način prisoten v svetu. Kristjani predstavljamo in pričujemo poveličanega Jezusa Kristusa in širimo njegovo slavo na svetu.
Zato vera ne temelji na verskih resnicah, čeprav so tudi te potrebne, ampak na živem odnosu in srečanju z Jezusom in njegovo poveličano človeškostjo, ki se razodeva. Apostoli so posredovali svojo izkušnjo in naročila, ki jih je dajal Gospod. Tudi danes oznanjamo, da je Jezus Kristus naš Gospod. Vanj verujemo, mu zaupamo in ga sprejmemo z vsem srcem, on je luč ljudi. (Jn 1,4) Oznanjevani Vstali je tudi Odrešenik, tisti, ki je trpel za naše grehe in nas odrešil. On nas rešuje sklonjenosti nadse in nas osvobaja za pogled ter odprtost v večno življenje. Križ ostaja dvignjen nad zemljo, da ga morejo videti vsi ljudje. Prerokba pravi: “Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli.” (Jn 19,37) in “On bo vse pritegnil k sebi.” (Jn 12,32)
/ dalje
(na sliki: Mira Ličen, Vstali med nami, 1992 cca, akril na platnu, 150 x 150 cm cca, Ankaran)
