Vedeževalce v zapor?
Na stopnicah (195)
Zadnjič sem bral, da je neki vedeževalski par doletela precej visoka kazen in sta se komaj obranila zapora, ker sta baje “ogoljufala” neko žensko. Vem, da stvar ni enostavna, ampak nekje v sebi pa sem razmišljal, da če si tako nespameten, da greš k vedeževalcu, res ne moreš tožiti, da te je ogoljufal.
Malce sem pa tudi občudoval naša “podjetnika”: za plačilo svojih storitev sta ji skozi čas iz žepa potegnila kar 200 tisoč evrov. Ampak, je že tako, da okvirno še vedno velja zakon ponudbe in povpraševanja; tisti par bi se prav lahko skliceval, da je v resnici njuna storitev poceni (Kaj pa je par tisoč evrov v primerjavi s stikom z neskončnostjo, večnostjo in duhovno dimenzijo!?) – in ženska se je, če je storitev plačala, s transakcijo in njenim zneskom očitno strinjala. Če torej ni šlo za nezakonite finančne postopke, nad čim se pravzaprav lahko pritožuje domnevna oškodovanka? V angleščini dobro rečejo: Play stupid games – win stupid prizes! (Kdor se igra neumne igre, prejme neumne nagrade.) Na tovrstne storitve verjetno ni garancije, da bi jo uveljavljala; prav tako se težko pritožuje, da ji je bilo dobavljeno blago z napako ali da ne deluje pravilno.
Res je, možno je, da je naš podjetniški par žensko “duhovno izsiljeval”, da ji je morda grozil s kakšnimi uroki, zakletvami in podobnimi posledicami, če ne bo plačala. Res je tudi, da se ponavadi k vedeževalcu ljudje zatečejo, ko jim v stiski zmanjka bolj razumnih načinov za reševanje težav in je zato prav, da pokažemo nekaj usmiljenja. A še vedno: če se jeziš na trgovca, da ti je dal v vrečko gnila jabolka, imaš morda še prav – če pa si jabolka v vrečko daješ sam, se nimaš kaj pritoževati. In naša oškodovanka si je z zatekanjem k vedeževalcem pač že vnaprej izbrala zelo “gnilo sadje”. Mar lahko od vedeževalca po pravici pričakuješ, da bo kaj drugega kot šarlatan? Verjetno ne boš šel tožit bazena, da si se zmočil, ko si šel plavat.
Je pa še drug vidik, zakaj sem do naše “žrtve” morda malce trdosrčen: ker se je šla igrat z nadnaravnimi stvarmi. Prav možno bi bilo, da bi bilo teh dvesto izgubljenih tisočakov še malo škode; kaj, če bi se na “drugi strani” prebudila kakšna sila, kakšno prekletstvo, ki bi sejala bolečino in bolezen daleč naokrog? Saj večinoma v take stvari ne verjamemo – a povsem izključiti jih ne moremo, ker jih pač ne poznamo. Verjetno je v večini primerov najbolje, da se vsemu skupaj ognemo v velikem loku. In če že iščemo pomoč glede nadnaravnih stvari, da jo poiščemo pri zaupanja vrednih ljudeh. Ki takih uslug ponavadi ne računajo.
