Večer slovenske pesmi in besede v spomin na Lučko Peterlin Susič
V nabito polni dvorani Finžgarjevega doma na Opčinah so v nedeljo, 23. marca, priredili prav poseben večer slovenske pesmi in besede, posvečen dolgoletni predsednici Društva Finžgarjev dom ter gledališki mentorici in vsestranski kulturni delavki Lučki Peterlin Susič, ki bi letos praznovala okroglih osemdeset let, septembra pa je minilo leto dni, odkar se je prerano poslovila od svojih najdražjih, pa tudi od kulturne skupnosti na Opčinah, kjer je bila dolga desetletja steber otroškega in mladinskega gledališkega delovanja.
Naslov proslave je bil citat iz ene od številnih Lučkinih otroških iger, Angel miru: Iz majhnih stvari se rodijo velike. Citat odlično povzema to, kar je Lučka bila, saj je, kot je v enem od posnetkov med proslavo povedala njena gojenka Kim Furlan, kljub svoji majhni postavi znala nastopiti odločno in samozavestno, izžarevala je notranjo energijo, ki so jo drugi začutili. Iz njenega dela pa so brez dvoma rodile velike stvari. Najboljši dokaz za to so ravno njeni številni nekdanji dijaki, gledališki igralci in sodelavci, ki so sooblikovali nedeljsko proslavo.
Ljudje so jo poznali pod različnimi nazivi. “Zame je vse življenje ostala profesorica,” sta na primer dejala njena bivša dijaka Valentina Oblak in Fabrizio Polojaz; oba je Lučka “odkrila” med gledališko dejavnostjo v sklopu šole in ju nato zvabila še v svoje popoldanske gledališke skupine. Večina otrok, ki jim je profesorica Peterlin Susič tako rekoč posvetila življenje, pa jo je vendarle poznala preprosto kot Lučko, in ravno to je razlog, da si jo tudi v članku dovolimo nazivati samo z imenom. Pa tudi zato, ker “v tem primeru vsekakor velja latinski rek nomen est omen. Lučka je bila ljudem okrog sebe prava lučka,” kot je poudarila umetniška vodja Radijskega odra Maja Lapornik.
Proslavo so na izviren način povezovali člani časnikarske skupine Slovenskega kulturnega kluba pod pretvezo, da raziskujejo in iščejo informacije za članek, ki bi ga radi napisali o Lučki Peterlin Susič. Pri tem so jim pomagale številne osebe, na katerih je Lučka pustila neizbrisni pečat. V videoposnetkih smo poleg že omenjenih Kim Furlan in Valentine Oblak poslušali izjave Tine Busan, Iva Jevnikarja, Marjana Skerlavaja, Nataše Sosič, Nadje Sossi in Tatjane Caharija. Izvedli pa so tudi štiri intervjuje v živo: Rojančanka Dorica Žagar se je spomnila let, ko je pred selitvijo na Opčine profesorica Peterlin poučevala v Rojanu, kjer so jo imeli dijaki zelo radi. Kot upokojena urednica dramskih vsebin na Radiu Trst A pa je omenila tudi, da je bila Lučka neusahljiv vir ustvarjalnosti, ki se je z veseljem odzvala na vsako prošnjo, da bi napisala otroško ali mladinsko radijsko igro. O njenem delu za radijski, pa tudi za živi oder je spregovorila že omenjena Maja Lapornik, ki je izpostavila Lučkina bržkone najpomembnejša projekta za najmlajše: Gledališki vrtiljak in Malo gledališko šolo, ki jo je zasnovala skupaj s sestro Matejko, po kateri je zdaj tudi poimenovana.
Z veliko topline se je Lučke spomnila tudi dramska igralka iz SNG Nova Gorica Patrizia Jurinčič Finžgar, ki ne skriva, da ravno njena prva gledališka mentorica nosi velike zasluge za to, kar je postala. In to kljub temu da Lučka ni bila navdušena, ko se je njena gojenka Patrizia odločila gledališko strast spremeniti v poklic. “Bala se je, da bom razočarana, in mi je to tudi povedala, njeno iskrenost sem zelo cenila,” je razkrila Patrizia Jurinčič Finžgar ter s prisotnimi delila še svoj zadnji spomin na Lučko, ko sta skupaj sodelovali pri muzikalu Zvezde pomladi ob štiridesetletnici zborovskega društva Vesela pomlad. Učenka Patrizia je bila ob tisti priložnosti režiserka, profesorica Lučka pa “le” soscenaristka: “Ne samo, da z mano ni merila moči, čisto nasprotno, bila je odprta do novih pristopov, navdušena, dala mi je občutek, da se je celo pripravljena nekaj naučiti od mene, in to je tista lastnost, ki jo imajo le redki ljudje, edini, ki si zares zaslužijo naziv mentor.”
V nedeljo smo lahko prisluhnili dvema songoma iz omenjenega muzikala, ki ju je na besedilo Lučke Peterlin Susič uglasbila Federica Lo Pinto, ob tej priložnosti pa izvajal društveni bend, ki ga vodi Rok Dolenc, v sodelovanju s pevci Anno Sincovich, Matjažem Mascolinijem in Janom Švabom. Kot zadnji intervjuvanec pa se je predstavil že prej omenjeni Fabrizio Polojaz, ki je rekel, da je imela Lučka na splošno “veliko potrpljenja, z mano pa ogromno”, saj je v najstniških letih rad marsikaj ušpičil, redkokdaj si je na primer zapomnil vlogo in je na odru marsikdaj improviziral “bolj ali manj v pravi smeri”. Polojaz je namreč zelo kreativen: sam se še vedno ukvarja z ljubiteljskim gledališčem, piše tako za oder kot za radio in priznava, da je na njegovo delo vplivala tudi Lučka. “Eno od mojih radijskih iger je priredila za svojo odrsko mladinsko skupino, za kar sem ji zelo hvaležen.”
Nedeljsko proslavo sta poleg vseh omenjenih sooblikovala še oba openska zbora, moška vokalna skupina Stane Malič in mešani cerkveni pevski zbor Sveti Jernej pod vodstvom Janka Bana, ki se je z nastopom poklonil svoji dolgoletni pevki. Z glasbo in intervjuji pa so se prepletali tudi odlomki iz nepogrešljivih Lučkinih dramskih del, v katerih so nastopili člani gledaliških skupin vseh starostnih vej, od osnovnošolcev, ki jih je pripravila Anka Peterlin, srednješolcev pod vodstvom Ksenije Kosmač in višješolcev pod vodstvom Julije Berdon. Za luči je skrbel Mattia Geletti z asistentko Tino Busan, za zvok Rok Dolenc, šepetalka pa je bila Tanja Knez.
