Več kot 10.000 strani gradiva o Majcnu je romalo v Rim
ROJAN Srečanje v misijonskem mesecu
Društvo Rojanski Marijin dom je v svojih društvenih prostorih priredilo zanimivo srečanje v misijonskem mesecu, tokrat z dr. Alojzijem Slavkom Snojem, nekdanjim dekanom teološke fakultete in misijonarjem v Afriki, ki je kot vicepostulator v procesu razglasitve za blaženega predstavil misijonarja na Kitajskem in v Vietnamu Andreja Majcna. Srečanje na temo misijona je ustaljena praksa v Rojanu, kjer tudi uspešno deluje misijonski krožek, za katerega skrbita neutrudna Franc in Marija Saksida, je v uvodnem pozdravu spomnila predsednica društva Dorica Žagar.
Alojzij Slavko Snoj je povedal več zanimivosti o mladosti, misijonskem delu in postopku beatifikacije Andreja Majcna. Majcen se rodi 30. septembra leta 1904 in prav 30. septembra, leta 1999, tudi umre. Oče ga pošlje na učiteljišče, kmalu potem spozna salezijansko življenje in takoj ga pritegnejo maše, mladina, prazniki, obredi in odloči se, da postane salezijanec. Na Rakovniku obiskuje salezijanski zavod, kasneje doštudira, da lahko na zavodu tudi poučuje. Ob tem nadaljuje študij teologije, posvetijo ga za duhovnika in postane vodja šole. Od nekdaj si želi v misijone, a dovoljenja ne dobi, ker je v domovini predragocen. Leta 1935 zavod zaprejo, ker vlada prekine finančno podporo za zasebne zavode. Takrat se tudi odloči za misijone na Daljnem vzhodu. Od leta 1925 do 1951 deluje v mestu Kunming na Kitajskem, nauči se mandarinščine in iz majhne šole naredi šolo “modrosti”, in to od vrtca vse do univerze. Tam da zgraditi tudi cerkev sv. Boska. Ko nastopi Mao Cetung in se začne revolucija, je tudi Majcen izgnan iz Kitajske. Misijone nadaljuje v Vietnamu, najprej v Hanoju (1952–54) z delom v sirotišnici svete Terezije Deteta Jezusa, nato od leta 1956 v Sajgonu, kjer mu naročijo pripravo in ustanovitev noviciata. Tam postane ravnatelj in magister novincev. To delo opravlja z velikim uspehom celih 20 let. Mladino tako dobro vzgaja, da so mladi salezijanci podlaga za plodno delovanje, ki traja še danes. Po 20 letih mu salezijanski inšpektorji sporočijo, da je delo v Sajgonu opravljeno, a on si še vedno želi misijonov. Odloči se še za Tajvan, zadnjo misijonsko postajo, kjer deluje še tri leta v deškem mestu v Tinanu. Nato se vrne na Rakovnik in zaradi hude sladkorne bolezni ga ne pustijo več v misijone. Tu zbira gradiva salezijanskih misijonov, piše dnevnike in premišljevanja. Ne pozna počitka in je še naprej misijonski animator in spovednik. Doma praznuje tudi biserno mašo.
Na Daljnem vzhodu je pustil neizbrisen pečat. Dr. Snoj je prek projekcij pokazal Majcnov kip na vrtu salezijanskih svetnikov v Sajgonu, Majcnov kotiček v sobi zaslužnih salezijancev na državni tehnični univerzi in njegovo sobo s kipom v zavodu v mestu Da Lat.
Ob koncu je dr. Snoj razkril več zanimivosti o postopku beatifikacije oz. zbiranju obsežnega gradiva in zapuščine Andreja Majcna. Med gradivo spada številna korespondenca, tudi 1300 pisem Vietnamcev, ki se mu zahvaljujejo za vse, kar je dobrega storil. Med korespondenco so pisma iz Goriške in Tržaške, saj je bil povezan tudi z našim prostorom. Torej, 8000 in več strani “očiščenega” gradiva za škofijski postopek, če temu dodamo še tiskana dela, so zbrali več kot 10.000 strani, ki so romale v Rim, v slovenščini in italijanščini.
