“Včasih je kultura tudi tiho spremljanje človeka”
Umetnost človeka plemeniti. Pesem, glasba, poezija in slike ostanejo. “Za včerajšnja poročila in dnevnike jutri ne bomo več vedeli, slika pa bo ostala”! To je 11. decembra na odprtju prodajne potujoče razstave Umetniki za Karitas v Galeriji Ars v Gorici poudarila neutrudna vodja projekta Jožica Ličen. Prepričana je namreč o tem, da Karitas ljudem v stiski ne pomaga samo s konkretnim paketom, čeprav je tudi to nujno potrebno, ampak tudi z nečim več. “Včasih je kultura tudi tiho spremljanje človeka”.
Kako je zlasti v današnjem času potrebna in pomembna solidarnost, je v imenu prireditelja razstave, na kateri so na ogled umetnine, ki so nastale na likovni koloniji na Sinjem Vrhu med 13. in 17. avgustom letos, podčrtal predsednik društva Ars Jurij Paljk. Harmonikar Manuer Persoglia z glasbene šole Emil Komel pa je zaigral primerno skladbo. V živem in živahnem pogovoru s Paljkom je Jožica Ličen jasno povedala, da verjame v milost in blagoslov, ki ju Gospod podeli tistim, ki sprejmejo njegov klic. Kolonija in sam projekt sta namreč nastala l. 1995, ko je avstrijsko društvo predlagalo, če bi Karitas zanje pripravila razstavo. Prijatelja umetnika Silva in Azad Karim sta zelo spontano povedala, naj raje dajo prostor slovenskim umetnikom. “Dober glas seže v deveto vas”, med umetniki se je zamisel takoj razširila, “stvar je bila rešena”. Na turistični kmetiji Sinji Vrh, pri gostoljubnem Hieronimu Vidmarju, je nekaj let prej začel nastajati likovni center, novi projekt je tam našel odprta vrata. Nekaj številk: v katalogih projekta je zapisanih 1191 imen, med udeleženci kolonije je bilo 137 različnih avtorjev, skoraj 50 jih je bilo iz tujine, od Japonske prek Azije in Evrope do Amerike. “Veter veje, koder hoče”. Denar dajejo pri Karitas neposredno v roke tem, katerim je namenjen. Prošenj je seveda več kot sredstev… “Nikdar nič ne ostane, da bi lahko dali kaj h kraju”. Letos je nabirka namenjena otrokom v stiski. V 18 letih razstav so doslej namenjali pomoč stiskam, ki so bile v vsakem letu najbolj aktualne, za razne materinske domove, za brezdomce, za zasvojene itd. Zadnja tri leta je problemov še in še, dramatična je brezposelnost, družine težko shajajo. Letos so izbrali otroke, ki so vključeni v projekt posvojitev na razdaljo. Marsikdo namreč z mesečnim prispevkom pomaga družinam plačevati kosila ali malice v šoli; v zadnjih časih pa “otroci so ostali v zraku”, ker imajo težave tudi njihovi podporniki. Tako bodo letos s prodajo slik pomagali vzdrževati te oblike posvojitev. “Počasi se stvar premika in gre naprej kljub krizi, pa čeprav ljudje ne kupujejo več toliko slik kot pred leti”. Karitas s prostovoljci je dosegla, da ljudje razmišljajo malo drugače, to je velik uspeh. “Ponosni smo, da lahko v tem času delamo to, kar delamo, poleg tega pa še prenašamo kulturo in umetnost med ljudi. Politike poznajo vsi; a ni žalostno, da ljudje sploh ne poznajo velikih slovenskih sodobnih slikarjev? Čutimo dolžnost, da ljudem približamo ljudi, ki res krojijo kulturo današnjega časa. Tudi to je Karitas”.
Med udeleženci letošnje kolonije so bili Vesna Benedetič iz Trsta, “na Sinjem Vrhu je s svojim temperamentom bila sonček”, nato grafičarka in slikarka Milena Gregorčič iz Ljubljane, profesorica na likovni akademiji v Mariboru Anka Krašna in njena učenka ter ilustratorka Karmen Smodiš, zakonca Ede in Buba Posa iz Madžarske, akad. prof. Darko Slavec, Bogdan Soban iz Vrtojbe, ki je na odprtju razstave kar sam spregovoril o svojih “nepredvidenih in neponovljivih slikah”, ki jih riše njegov računalniški program; pa še Veljko Toman z Rakitne, kiparka Alenka Viceljo iz Portoroža, akademski slikar Vinko Železnikar iz Mengša in Viktor Šest. Častna gosta sta bila ilustratorka Jelka Reichman in veliki kipar Mirsad Begić. “Ljudje so uživali, da so prišli in srkali, kar znajo drugi… Med udeleženci kolonije so veliki ljudje, ki znajo biti zelo majhni. To je veliko bistvo našega dogajanja”. Vedno so zraven tudi strokovni sodelavci Lucijan Bratuš, Jože Bartolj, Primož Brecelj, Silva in Azad Karim, Mira Ličen Krmpotić in Tone Seifert. “Vsak od njih ima svojo funkcijo”. Po strokovni plati “vodi niti” umetnostna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn, ki je v stalnem stiku z umetniki. Za prihodnjo kolonijo je že sedaj na seznamu 26 imen slikarjev, ki bi želeli sodelovati, “zbrali jih bomo le deset”. Kar 60 umetnikov – takih, ki so se udeležili kolonije v prejšnjih letih ali želijo priti na naslednje ali čisto preprosto takih, ki želijo kaj darovati – je prišlo zraven ob dnevu odprtih vrat.
Naslov letošnjega srečanja je bil “Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, nag sem bil in ste me oblekli…” Ob poslednji sodbi “nas Gospod ne bo vprašal, kje smo bili na romanju ali kako veliko cerkev imamo. To je potrebno. A vprašal nas bo, a ste mi dali jesti, pa ne samo kruha, pa tudi hrane za dušo”, je sklenila Jožica Ličen.
DD
