V tišini pred jaslicami dopustite, da vas preplavi svetloba, ki segreje srce!
Msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli se pripravlja na prvo obhajanje Božiča kot goriški nadškof. Kljub številnim obveznostim si je v ponedeljek vzel nekaj časa in nas prišel obiskat na goriško uredništvo Novega glasa. To je bila lepa priložnost, da smo mu v preprostem in prisrčnem pogovoru orisali delo našega tednika in si izmenjali voščila, pa tudi za pogovor, v katerem nam je zaupal nekaj svojih vtisov iz prvih dveh mesecev svojega bivanja na Goriškem.
Spoštovani gospod nadškof msgr. Redaelli, kako gledate po dveh mesecih, odkar ste prišli v Gorico, na svoje pastirsko poslanstvo, na mesto in na goriško Cerkev, ki jo začenjate spoznavati?
Po dveh mesecih, odkar sem začel s svojim poslanstvom na čelu goriške nadškofije, sem jasno še vedno v stanju spoznavanja skupnosti. Gre za postopno odkrivanje, pri čemer pa me ne vodi samo radovednost ali pa nuja, da spoznam družbeno in cerkveno sestavo skupnosti, v katero sem bil poslan, ampak želja, kot sem sam večkrat že poudaril, ko sem navedel svoje škofovsko geslo, da bi spoznal različne stvarnosti, s katerimi se srečujem, ter predvsem, da bi zmogel videti v osebah, ki jih srečujem, obraz “neveste Jagnjeta”, Cerkve, ki je tudi tukaj sooblikovana z delovanjem Svetega Duha. Moram priznati, da vsak dan znova odkrivam nove poteze tega obraza. Gre za odkrivanje, ki vliva upanje tudi v težkih časih, kot so današnji. Gotovo je, da težav ne manjka in jih tudi ne bo primanjkovalo v prihodnje, a tu je veliko ljudi, ki imajo voljo do dela in nočejo, da bi ugasnila ljubezen do Božjega kraljestva in do Mesta človeka.
Veliko ljudi je bilo prijetno presenečenih ob raznih srečanjih ob Vašem vstopu v našo stvarnost, predvsem zaradi vaše občutljivosti za delavce, kar je prišlo do izraza ob srečanju z njimi v Tržiču, zaradi Vaše neposrednosti v pogovoru s številnimi mladimi v Červinjanu in zaradi Vaše velike človečnosti v menzi za reveže pri kapucinih v Gorici. Gre za pomembne ter zgovorne signale… Kako boste nadaljevali z izkazovanjem pozornosti najšibkejšim?
Prepričan sem, da je ena izmed nalog škofa pokazati v imenu celotne Cerkve, da jim je blizu, vsem različnim skupinam ljudi, predvsem pa seveda najbolj šibkim. Rekel sem “v imenu celotne Cerkve”, ker neposredno bližino kasneje zagotavlja ne osebno nadškof, temveč veliko ustanov in ljudi, ki se vsakodnevno trudijo, da bi stali ob strani vsem tistim, ki so v težavah. Škof je samo, če lahko tako rečem, skupni znak te pozornosti, ki jo ima do teh ljudi celotna Cerkev. Med drugim tudi ne smemo pozabiti, da delavci, ubogi, priseljenci, mladi in vsakršna druga kategorija ljudi niso samo predmet pozornosti Cerkve, ampak njen živi del. Da bom bolj konkreten in z namenom, da bi bil res znamenje, se bom v božičnih dneh vrnil h kapucinom med reveže, prav tako bom šel v menzo za uboge v Tržič tamkajšnje Karitas ter drugam, mašo bom daroval tudi v zaporu.
Večkrat ste v svojih nagovorih omenili velikega kardinala Carla Mario Martinija, na katerega ste zelo navezani kot na pravega “duhovnega očeta”. Katere njegove besede ali preroške geste čutite kot svoje duhovne temelje in bi jih radi udejanjili na Goriškem?
Od kardinala Martinija bi najraje vzel dva vidika: najprej prvenstveno vlogo Božje besede, ki izraža in interpretira stvarnost in mora voditi vsako pastoralno delo ter osebno izbiro, ter dialog z vsemi, vernimi in nevernimi, v prepričanju, da vsaka ženska, vsak mož je vsekakor iskalec resnice, oseba, ki jo Bog ljubi in si tudi sama želi ljubiti.
Ob vašem prihodu v Gorico ste pozdravili slovenske vernike in poudarili, da so posebnosti v Cerkvi bogastvo za vse. Kako gledate na to izkušnjo Cerkve, ki je lahko priložnost, čeprav ni vedno lahko to izvesti?
Za zdaj lahko samo še spoznavam veliko možnosti, ki jih prisotnost slovenskih vernikov v naši nadškofiji lahko ponudi poti naše Cerkve. Prav prisotnost različnih kultur in različnih občutljivosti me je prijetno očarala, ko sem bil zaprošen, da postanem pastir te škofije. Razumem, da je potreben čas, da lahko spoznaš, ceniš in tudi ovrednotiš poti vsake posamezne stvarnosti, a moja osebna želja je, in prepričan sem, da je to želja tako Slovencev kot Italijanov, da sodelovanje, če ga podpira Sveti Duh, lahko obrodi veliko dobrih sadov. Prav tako se zavedam izjemne pomembnosti odnosov z bližnjimi slovenskimi škofijami, kot seveda tudi s furlanskimi in drugimi iz cerkvenega območja Triveneta, še posebej v luči skupnih oglejskih korenin. Prav zato sem bil izjemno vesel povabila v Ljubljano ob 550-letnici rojstva te pomembne nadškofije in srečanja z vsemi slovenskimi škofi.
Pred nekaj tedni ste se srečali z družinami iz nadškofije. Pozorno ste prisluhnili težavam zakoncev v svetu, ki je doživel globoke spremembe, hkrati ste jih spodbudili, naj omogočajo pot vere svojim otrokom tako, da bo Bog spet živa prisotnost v njihovih življenjih. Kakšno vlogo lahko ima družina v novi evangelizaciji?
Družina ima ogromno priložnost, saj je lahko sredstvo evangelizacije znotraj, pa tudi izven sebe. To je evangelizacija, ki je – tako bi jo označil – “nalezljiva”, osnovana ne le na izrecnem oznanjevanju (ki se seveda more in mora izvajati, če le obstajajo pogoji zanj), temveč na dejstvu, da življenje, ki ga živimo po veri, priča o tem, da je živeti evangelij tudi s človeškega vidika lepo in potešujoče. Vedno mi je naredilo velik vtis, kar presenetljivo trdi sv. Pavel v prvem pismu Korinčanom: “Neverni mož je namreč posvečen po ženi in neverna žena je posvečena po vernem možu” (1Kor 7,14). Lahko rečemo tole: če vsaj en član družine resnično veruje, lahko ta postane “sveta”; in če je v stanovanjski hiši, zaselku, vasi ena sama resnično verna družina, vse družine tiste stvarnosti lahko postanejo “svete”.
V letu vere smo na poseben način klicani, da z veseljem odkrivamo znamenja Božjega kraljestva in vstopamo skozi Gospodova vrata. Katere “poganjke” ste morda doslej opazili v goriški Cerkvi?
V starodavnih časih je obstajala – na videz malo pomembna – cerkvena služba, t. j. ostiarij, lahko bi rekli “vratar” (“ostium” v latinščini pomeni vrata”) ali, še bolje, odgovoren za vrata svete stavbe. Prepričan sem, da danes obstajajo “vratarji” naše Cerkev, a ne v smislu ključarjev ali mežnarjev (ki so tudi potrebni); to so osebe, ki si prizadevajo, da bi – že samo s pričevanjem – olajšale drugim vstop skozi vrata vere. V mislih imam katehiste in vzgojitelje otrok in mladih, tiste, ki delujejo v sprejemnih središčih Karitas, misijonske skupine itd., pa tudi tiste, ki s preprostostjo in veseljem živijo svojo krščansko vero v navadnih vsakdanjih okoliščinah.
Kaj bi zaželeli sebi in svojim vernikom ob bližnjem Božiču 2012?
V spomin mi prihajajo krasne upodobitve Rojstva, pri katerih svetloba ne prihaja od zunaj, temveč je vir luči Otrok sam. Sebi in vsem bi zaželel, da bi postali v tišini pred jaslicami in bi prepustili, da jih postopoma “preplavi” tista svetloba, svetloba, ki segreje srca, prinaša globoko spokojnost, srečo, mir in željo, da bi naredili kot prerokinja Ana, ki je “o Otroku pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema” (Lk 2, 38).
DD in JUP
Pogovor / Goriški nadškof msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli
