V Štmavru o pomenu vode, peti večer iz cikla srečanj Torki o podnebju
V torek, 29. septembra, je na sedežu društva Sabotin v Štmavru potekal dobro obiskan večer, ki ga je v sodelovanju z domačim kulturnim društvom Sabotin in Krajevno skupnostjo Pevma Štmaver Oslavje priredila goriška sekcija zveze Legambiente s prispevkom COOP Alleanza 3.0 – Più Vicini. Večer je bil peti del cikla srečanj Torki o podnebju, je uvodoma povedala predsednica goriškega društva Anna Maria Tomasich. Sledil je pozdrav predsednika Krajevne skupnosti Lovrenca Peršolje.
Osrednji del večera je bil posvečen vodi, saj je profesorica Neva Budal v pogovoru z Aleksandro Devetak predstavila knjigo Dolga pot do vode na Goriškem – Acqua, un’odissea nel Goriziano. Knjiga je sestavljena iz različnih poglavij, ki jih uvajajo različni citati, ljudske pesmi ali avtorski verzi. Nekatera so bila predstavljena na srečanju skupaj z bogatim fotografskim gradivom. Voda je v pogovoru prevzela različne pomene in vloge: lahko predstavlja mejo, lahko je vir življenja, lahko pa je tudi prinašalka bolezni. Avtorica je tako omenila tudi Štmaver in pogubno kolero, ki je v 19. stoletju razsajala na Goriškem in pri družini Bensa terjala šest smrti.
Prek vode, s starimi fotografijami naših krajev in s pogovorom o tem, kako je izgledalo vsakodnevno življenje, preden so bile hiše opremljene s tekočo vodo, je avtorica skočila v preteklo in polpreteklo zgodovino. Vodnjaki so v naših vaseh imeli tudi družbeni pomen, saj so bili to kraji druženja; kraji, kjer so lahko pretežno ženske pokramljale, si izmenjale novice, mnenja in misli. To so bila socialna omrežja ante litteram, je z nasmehom povedala avtorica.
Ob paradoksu našega časa, ki nam vodo daje v prekomernem izobilju ter tako povzroča plazove, poplave in podobne težave, po drugi strani pa vodo odvzema in daje dolga obdobja suše, je povedala tudi nekaj primerov takšnih katastrof v preteklosti. Leta 1921 je Goriško prizadela takšna suša, da so morali omejiti uporabo elektrike. Iz pripovedovanja svojega očeta pa si je zapomnila to, da je bila tistega leta struga Soče popolnoma izsušena. Rešitev za današnji čas avtorica vidi v sodelovanju. Ob zaključku je pokazala še fotografiji Amariane in Bračana, srečanje pa sklenila z mislijo Nelsona Mandele, da je voda temeljna človekova pravica ter demokracija. Pogovor se je neformalno nadaljeval ob briški kapljici. Da je bil večer uspešen, pa pričata polna dvorana in lepo število prodanih knjig.
