V službi obraza in glasu vsakega človeka

Ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore je tudi letos, ob prazniku sv. Frančiška Saleškega, zavetnika katoliških časnikarjev, priredil srečanje in sprejem za slovenske delavce pri sredstvih družbenega obveščanja.

Msgr. Stanislav Zore

Pri evharistični daritvi v kapeli Teološke fakultete v Ljubljani v ponedeljek, 26. januarja, se je nadškof najprej spomnil nedavno umrlega g. Silvestra Čuka. V homiliji pa je zbranim namenil vsebinsko močne poudarke. V imenu Cerkve se jim je zahvalil za informativno in oznanjevalno poslanstvo, ki ga opravljajo v slovenski Cerkvi. Nadalje je podčrtal, da je “prižnica” časnikarjev “precej drugačna in seže v čisto drugačne dalje, kot so prižnice po naših cerkvah”, saj s svojo sliko in besedo prihajajo “v domove, v družinska okolja, v avtomobile; tudi med tiste, ki pravijo, da ne verujejo ali da morda drugače verujejo”. Beseda novinarjev mora zveneti drugače, kakor zveni tista, izgovorjena v cerkvi. Prilagojena mora biti tistim, ki jo slišijo. “Če jim ni prilagojena, potem je ne slišijo in je izgovorjena v prazno. Je tako, kakor ne bi bila izgovorjena, kakor je ne bi bilo.” Vsebina in sporočilo morata ostati nespremenjena, “sicer nismo več ne sporočevalci in ne oznanjevalci”, ampak lahko postanemo propagandisti, akviziterji. Poklicanost katoliških časnikarjev je drugačna.

Ob svetovnem dnevu sredstev družbenega obveščanja je papež Leon XIV. svet medijev spodbudil, naj ima vedno pred seboj konkretnega človeka. Spregovori naj o obrazu in o glasu, ki sta značilni potezi vsake osebe, saj izražata njeno neponovljivo identiteto in sta sestavna prvina vsakega srečanja. “Zato sta obraz in glas sveta. Podaril nam ju je Bog, ki nas je ustvaril po svoji podobi in podobnosti, ko nas je poklical v življenje z Besedo, ki nam jo je sam spregovoril, z Besedo, ki skozi stoletja odmeva v glasovih prerokov in se je v polnosti časov utelesila.” Bog je v človekov obraz vtisnil odsev božanske ljubezni, “da bi mogel po ljubezni v polnosti živeti svojo človeškost. Varovati človeške obraze in glasove zato pomeni varovati ta pečat, ta neizbrisni odsev Božje ljubezni … Vsak človek ima nezamenljivo in neponovljivo poklicanost, ki se v teku življenja razkriva in kaže ravno v komunikaciji z drugimi.” Sveti Sava je zapisal, da “cerkvena, državna in politična organizacija ne pomenijo nič, če se prej ne zgradi tempelj, ki se imenuje človek”. Živimo v družbi, ki ne gradi tega svetišča, je dejal msgr. Zore. “Namesto da bi ga gradila, ga razgrajuje.” V dobi digitalnih tehnologij in v silovitem prodoru umetne inteligence se ta proces razgradnje človeka pospešuje. “Algoritmi slabijo sposobnost poslušanja in kritičnega mišljenja ter povečujejo družbeno polarizacijo.” Papež Leon svari, da se “temu doda še naivno nekritično zanašanje na umetno inteligenco kot vsevednega ‘prijatelja’, razdeljevalca vseh informacij, arhiva vseh spominov, ‘preroka’ vseh nasvetov (stric Google vse ve). Vse to lahko še dodatno spodkoplje našo sposobnost analitičnega in ustvarjalnega razmišljanja, razumevanja pomena.”

Ljubljanski nadškof je v nadaljevanju podčrtal, da je vsak delavec v medijih “varuh treh obrazov in treh glasov”. V prvi vrsti je poklican varovati obraz in glas tistega, ki mu poroča. Njegovo poročanje mora v življenju poslušalca, bralca oz. gledalca “izostriti poteze njegovega obraza, da bo v njih bolj vidna bogopodobnost in da bo iz njegovega glasu vedno bolj zvenela ljubezen tistega Božjega ‘bodi’, s katerim ga je ustvaril”. Medijski delavec je tudi poklican varovati obraz in glas tistega, o katerem poroča. Močne in šokantne besede gotovo pritegnejo več občinstva kot umirjena govorica dejstev, “a prav ta govorica dejstev ne popači obraza in glasu tistega, o katerem se poroča, in tistega, ki sprejema poročilo. In če nam to uspeva, potem nam uspe obvarovati tudi tretji obraz in glas; to sta obraz in glas medijskega delavca.”

Resnica in komunikacija sta sopotnici na poti človeštva, je zapisal sv. oče Leon. V svetu, v katerem se besede grmadijo kot valovi, preobremenjenost z informacijami zamegli pomen in zavest in povzroča tiho dehumanizacijo. Navadimo se na manipulacijo kot na nekakšen šum v ozadju in jo vključimo v doseganje učinkovitosti, večjega občinstva, večjega števila všečkov. Vendar “komuniciranje ni uporaba podatkov za doseganje letnega plana in predvideno rast, tudi ne zato, da bo medijski delavec veljal za prodornega in uspešnega, pač pa to pomeni nenehno prizadevanje, da bi ‘novice’ postale dar za tistega, ki ostaja na obrobju ali ga upogiba ‘logika moči’”. Zato je msgr. Zore vsem časnikarjem zaželel, da bi njihov zavetnik sv. Frančišek Saleški od Stvarnika izprosil, da bodo trdno ostajali “v službi obraza in glasu vsakega človeka, s tem pa tudi varuhi Božjega obraza in glasu. Brez njega ni več srečanja, brez njega zavladata tema in tišina.”

Janko Petrovec

V dvorani bližnjega Katoliškega inštituta je sledilo srečanje z letošnjim gostom, g. Jankom Petrovcem, v letih 2016–2024 dopisnikom RTV Slovenija iz Rima in Vatikana, sedaj odgovornim urednikom Radia Koper, ki je znan po svojem nepristranskem in celovitem medijskem poročanju. V pogovoru z Manico Ferenc, ki ga je predstavila kot človeka številnih poklicev, je spregovoril – tudi prek anekdot – predvsem o svojih bogatih izkušnjah v času dopisništva iz Italije. Vsa leta poročanja iz Rima se je učil tega, kar je teoretično vedel, ni pa obvladal. Kmalu je spoznal, da so “ljudje Cerkve” kot družbena skupina v povprečju zelo izobraženi. Kot novinar jim je zato vedno priznal, če česa ni vedel. To mu ni bilo problem. Po svojih močeh se je za vsako temo – “skozi filter medija”, za katerega je poročal – vedno znova pripravil. “To ljudje Cerkve spoštujejo.” Do pravih informacij v Vatikanu se je dokopaval “z okretnostjo in vztrajnostjo”, s časom si je ustvaril mrežo ljudi, ki jim je zaupal, ker je pri njih našel preverjene informacije in mnenja. Ogromno mu je pomenilo, da so mu zaupali tudi mnogi ljudje naše, krajevne Cerkve. Številna poznanstva je spletel znotraj novinarskega ceha. V začetku se je čutil kot predstavnik majhnega, nepomembnega medija; ko ga je Rim s svojo južno mentaliteto sprejel v svoje omrežje, je postal to, kar je, vreden toliko, kolikor je naredil, povedal, razmišljal, razdelil med sodelavce. To, za kateri medij je delal, je postalo sekundarno.

Dopisnik iz Rima je “hibridna figura”, “dvoživka”: eno tretjino pozornosti je namenjal Vatikanu, dve pa Italiji, kjer je bilo zadnje desetletje kar pestro. Medosebni odnosi, stiki preko WhatsAppa in srečanja, ki so jih pripravljali dopisniki, so bili izjemno koristni. “Roka roko umije.” Za dopisnika je bistveno, da “bere svoje okolje skozi oči človeka, ki mu poroča”.

Ko je časnikar prepričan o svoji temi, ko vztraja in vrta, “lahko spremeni svet”. V digitalnem pogonu časnikarji prepogosto “razdrobimo svoje delo”. Ko je tema relevantna, močna in pomembna, je treba “vrtati in vrtati. Na koncu boš zmagal!”

Koliko svobode in avtonomije ima dopisnik? “Svobodo v službi si človek kupi. To pa naredi tako, če naredi več od tega, kar od njega pričakujejo. To je moja strategija: 100 pričakujejo od mene, naredil bom 120.” To pomeni, da več časa dela, to pa počenja na način, ki je njemu všeč. Delo mu ni prisila. “To je moja strategija preživetja.” Tako si je pridobil zaupanje in, posledično, tudi večjo mero svobode, kot bi jo imel sicer. Pri dopisništvu – in nasploh pri novinarstvu – je tako: prvo je politika, drugo je gospodarstvo, tretje sociala in druga družbena vprašanja, četrto so velike nesreče, ki zasenčijo vse ostalo. Tej lestvici je treba dodati tudi kulturo v širokem pomenu besede, ki je v življenju Italije pomemben segment. Kmalu je spoznal, da je bilo treba v Vatikanu te kategorije drugače postaviti; sam si je izmislil tri makropodročja: prvo je versko življenje, drugo je politika Vatikana, tretje so veliki škandali, ki so bili v njegovem času povezani bolj s spolnimi zlorabami kot s finančnimi krizami. Teh področij ni nikdar mešal. Ko je npr. poročal o velikem petku in križevem potu v Koloseju, niti v repu prispevka ni moglo biti omembe kakšnega škandala ali politične izjave.

Petrovec si je zavestno zadal nalogo, da poskuša delovati proti predsodkom, ki jih imamo do italijanskega prostora. Iz Italije ponavadi poročajo predvsem Primorci, ti pa imajo veliko osebnih zgodb, ki so povezane s travmami iz preteklosti, je dejal. Te travme se dedujejo, čas pa še ni dovolj odmaknjen, da jih ne bi bilo. So varuhi spomina, kot je tudi sam, po rodu Štajerec, varuh svojega spomina; dedova smrt v partizanih je zaznamovala njegovo mamo in seveda tudi njega. Po drugi strani pa se je treba vedno znova zavedati dejstva, da teh vprašanj v kratkem ne bomo rešili, “da pa je naša zgodovinska naloga, da postavljamo temelje rešitvi”. Drugače ne gre: “Življenje to zahteva od nas. Življenje teži k temu, da bo dobro.” Tudi v slovensko-italijanskem sobivanju je treba spregovoriti “o drugih stvareh, potrebno je odpirati druge plasti, ki niso samo lepe, so tudi stiske”. Pomembno je, da “neki novinarsko relevanten podatek postane meso, da ga naseliš v človeka. Takrat zadene. Takrat se zatrese kakšen predsodek.”

Primorski prostor je večplasten, je še zatrdil Petrovec. “Z mojega zornega kota bi morala biti Primorska naš nacionalni projekt”, saj proces utemeljitve tega območja še ni končan. “Treba je vztrajati še vsaj naslednji dve generaciji.” Tudi Radio Koper je nastal na področju ranjenega, poškodovanega ali neobstoječega slovenstva; zato je treba ta prostor “vzpostaviti, na noge postaviti in ga pripeti slovenskemu kranjskemu korpusu. To je zgodovinska naloga, ki še ni končana.” Kar imamo, moramo krepiti. “Če pa odpiramo nove, sveže teme, s katerimi bogatimo slovenski medijski prostor, je to samo v plus.”

Iz Rima je leta 2024 odšel “zadovoljen, a močno utrujen. Čutil sem, da sem nekaj naredil.” Dopisniško delo je živel “intenzivno in polno”. Tam je spoznal “nove ljudi in načine videnja sveta”. Rim je “unikatno mesto, najlepše na svetu – od prvega nadstropja navzgor, na ravni cesti ne štima nič …” Na začetku je hudo, “mesto ne funkcionira, potem pa ti s svojim humorjem, toplino, spektakularnimi sončnimi zahodi in kulinariko ponudi veliko trenutkov sreče. Najpomembnejši so neposredni stiki z Rimljani.” Ti so v tisočletjih “oblikovali filozofijo preživetja, ki je unikatna, zelo humorna, mestoma rahlo cinična, a prepojena s toplino. Ta toplina človeku zleze pod kožo. Jo pogrešam.”