V Rižarni o spominu, ki služi tudi nadzoru nad sedanjostjo
V Rižarni slovesnost ob dnevu spomina
V torek, 27. januarja 2026, je v Rižarni potekala spominska svečanost ob dnevu spomina, ki ga obeležujemo vsako leto prav 27. januarja. Na ta dan, letos na enainosemdeseto obletnico dneva osvoboditve uničevalnega taborišča Auschwitz-Birkenau, se spominjamo vseh žrtev holokavsta.
Tradicionalna svečanost, na kateri so bili prisotni številni predstavniki vseh tržaških političnih in verskih oblasti, se je kot običajno začela s polaganjem vencev.
Slavnostna govornika sta tokrat bila župan tržaške občine Roberto Dipiazza in županja Občine Zgonik Monica Hrovatin. Roberto Dipiazza je uvodoma spomnil, da stene Rižarne hranijo bolečino in spomine na tisoče prekinjenih življenj ter da spomin služi temu, da se grozote preteklosti ne bi ponovile. Ob sklicevanju na besede Prima Levija je opozoril, da se to, kar se je že zgodilo, lahko zgodi znova, zato spomin pomeni odgovornost do sedanjosti. Župan je dodal, da je spomin civilna in moralna dolžnost ter most do mlajših generacij, ki jim je treba pomagati razumeti težo zgodovine ter prepoznati znake sovraštva in diskriminacije. Rana, ki jo nosi mesto, se je po njegovih besedah sčasoma preobrazila v trajno spoštovanje in sožitje ter ponos, da je Trst danes stičišče kultur. Nagovor je sklenil z mislijo, da mir ni nikoli samoumeven, temveč ga je treba vsak dan znova graditi in varovati.
V imenu vseh županov občin v okolici Trsta je prisotne nato nagovorila županja Monica Hrovatin. Na slovesnosti je poudarila, da se ob šoi pogosto soočamo z abstraktnimi številkami, vendar spomin ne sme ostati statistika. Po njenih besedah se spominjanje začne z vračanjem obraza, imena in zgodbe vsaki osebi, ki je bila zreducirana na številko, ter z vprašanjem, kako je bilo kaj takega sploh mogoče. Opozorila je, da šoe ni omogočila le organizirana zločinskost, temveč tudi molčeča množica opazovalcev. Po njenih besedah zlo ni vedno izjemno, temveč se pogosto skriva v odpovedi kritičnemu mišljenju. Spomin zato ne služi le obujanju preteklosti, temveč nadzoru nad sedanjostjo, še posebej v digitalnem svetu, kjer sodobna brezbrižnost ne pomeni pomanjkanja informacij, temveč njihovo nekritično preobilje. V zaključku je poudarila, da Rižarna danes opominja, kako brezbrižnost nikoli ni nevtralna, temveč prostor, kjer lahko sovraštvo požene korenine. Nevarnost današnjega časa po njenem mnenju ni nujno v vrnitvi simbolov preteklosti, temveč v ponovni normalizaciji miselnosti, da so nekatera življenja manj vredna od drugih, zato je pozvala k budnosti, odgovornosti in zavrnitvi brezbrižnosti, saj še ni prepozno.
Ob koncu spominske slovesnosti so sledile molitve predstavnikov verskih skupnosti v Trstu.
