“V resnici se presenetiš!”

Pogovor / Nada Tavčar

Nada Tavčar, 27-letno dekle, doma iz Devina, ki je leta 2021 diplomirala na Medicinski fakulteti v Ljubljani, je decembra 2022 odpotovala v kraj Nangoma v Zambiji na humanitarno-medicinsko odpravo. Nada, ki je tudi tržaška pokrajinska načelnica SZSO, se poleg tega posveča še solopetju, ob študiju je namreč opravila nižjo stopnjo Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Pogovarjali sva se o pripravi na odpravo in še marsičem.

Nada, povej nam kaj o sebi …

Dokončala sem študij medicine v Ljubljani, dala skozi pripravništvo in opravila strokovni izpit. Leta 2020 smo se z ekipo prijateljev pripravljali na odpravo v Zambijo, a zaradi epidemije Sars-Cov-19 to ni bilo možno. Možnost se je nato ponovila lansko leto. Tako smo na novo sestavili ekipo šestih mladih zdravnikov, v nekaj mesecih vse pripravili in le odpotovali v Zambijo.

Kako pa poteka organizacija?

Sekcija za tropsko in potovalno medicino ljubljanske infekcijske klinike že dolgo let skrbi in omogoča humanitarno-medicinske odprave na raznih destinacijah po svetu, kjer je velika potreba po zdravstveni pomoči. Ko opraviš izbirni izpit iz tropske medicine, ki ga oni organizirajo, in greš na tropski vikend, kjer se intenzivno pripraviš na odpravo, lahko sestaviš svojo ekipo in se na odpravo prijaviš. Organizacija je nato precej v naših rokah oz. rokah ekipe. Sami zberemo denar, se odločimo, kako ga potrošimo, iščemo material, poskrbimo za cepljenje, zdravstvene preglede itd. Prva slovenska humanitarno-medicinska odprava je v Nangomo prispela pred več kot tridesetimi leti. Slovenski misijonar pater Stanko Rozman je v Nangomi zgradil cerkev in okoli nje kar nekaj hiš, delavnic in nenazadnje tudi bolnišnico, tako se je v letih tu ustvarila prava skupnost.

Na voljo so tudi druge destinacije, ena v Keniji in druga v Ugandi, prvi pogoj pa je, da je država politično stabilna in čim bolj varna. Vsi, ki se odpravljamo v afriške države, skušamo zagotoviti svojo pomoč in kontinuiteto oskrbe tamkajšnjim prebivalcem, še vedno pa v čim večji varnosti.

S skupino smo ustvarili tudi blog, kjer je vsak od nas med odpravo pisal o svoji izkušnji. Najdete ga na spletni strani https://josipovichluka.wixsite.com/zambija2022.

V bistvu delate to prostovoljno?

Celotna odprava in organizacija sloni na dobri volji in požrtvovalnosti članov ekipe in velike skupine zdravnikov specialistov, ki darujejo svoj čas in svoje znanje za organizacijo ter vodenje predavanj med letom in tropskega vikenda, poleg tega so tudi stalno na razpolago v primeru, da kdo rabi njihovo pomoč s terena, torej iz delovišč v Afriki. Sicer tudi sami večkrat odpotujejo na te lokacije v Afriko med svojim prostim časom, zato da tudi sami nudijo tam zdravniško pomoč oz. preverjajo, kakšne so razmere in pogoji dela na lokacijah, kamor nato gredo študenti oz. mladi zdravniki. Odprave trajajo običajno tri mesece, mislim pa, da bi lahko trajale tudi šest mesecev, saj bi tako lahko pomagali več osebam na najboljši način.

Kdo pa sploh določi destinacijo?

Običajno se ekipa odloči za destinacijo, glede na lastnosti, ki jih posamezna lokacija ima, in specifična znanja članov ekipe. V Zambiji, natančneje v Nangomi, je bolnišnica, ki se tudi z našo pomočjo krepi in danes obsega že več oddelkov: otroškega, odraslega, ki se deli na ženski in moški oddelek, ter ginekološki oddelek. So pa znotraj bolnišnice tudi operacijska dvorana, urgentni center, laboratorij, rentgen, fizioterapija, preventivna enota za nosečnice in ambulante za bolnike, okužene z virusom HIV in tuberkulozo. Na tej lokaciji imaš torej precej možnosti diagnostike in posegov, glede na to, da imajo tudi operacijsko. Naša ekipa je bila sestavljena iz treh članov, ki so že od vsega začetka iz teh razlogov želeli v Zambijo, dva člana pa sta nameravala oditi v Ugando, kjer si dejansko na otoku in razen zelo majhnega laboratorija in kakšnih hitrih testov nimaš drugih možnosti diagnostike, so pa druge pozitivne lastnosti. Po covidu je bila največja potreba po pomoči v Zambiji, zato smo odšli tja. Nazadnje smo bili vsi zadovoljni z odločitvijo.

Kako je bilo torej v Nangomi?

Z Enejem, Leo, Luko, Majo in Niko smo skupaj živeli v hišici znotraj bolnišničnega kompleksa, ki so jo odprave pred leti zgradile za bodoče slovenske odprave. Naš dan je zgledal tako, da smo se zjutraj odpravili v bolnico in tam delali od osme ure do približno ure kosila, seveda je bilo odvisno od situacije, nato pa prišli nazaj v hišico in preostali del dneva kuhali, se učili, igrali ali kaj učili otroke ali pa raziskovali okolico. V bolnici pa smo delali ločeno vsak na svojem oddelku. Luka in Enej sta pomagala na odraslem oddelku – chifuntu, Lea in Maja veliko v operacijski sobi, jaz in Nika pa sva bili na oddelku ginekologije – nzima. Poleg tega je v bolnici tudi otroški oddelek, ki mu pravijo mieke, kjer smo se malo izmenjevali, ko so rabili pomoč, ter stavba za preventivno medicino oz. preventivne preglede, kjer smo imeli tudi ambulanto za razdajanje očal – eye clinic enkrat tedensko po službi. Na začetku smo mislili, da bomo krožili, a smo naknadno videli, da je bolje, da vsak od nas ostane na istem oddelku. Bolniški sistem je v Afriki zelo različen od našega, zato je težko hitro stopiti v proces dela.

Kako ste potrošili oz. upravljali denar?

Kot rečeno, smo si sami poskrbeli denar in se sami odločili, kako ga bomo potrošili. Zbrali smo približno dvajset tisoč evrov, za kar smo bili zelo hvaležni vsakemu, ki je k temu pripomogel, je pa bil kar velik izziv in kasneje velika odgovornost. En del tega denarja smo porabili mi za letalske karte, zavarovanja, cepljenje, nakup antimalarikov, mesečno bivanje in drugo. Za preostali denar pa smo se potem skupaj odločili, kako ga porabiti pod načelom, da bi naredili čim več dobrega iz vsakega nabranega evra. Najprej smo bili zelo optimistični nad vsoto in tem, koliko dobrega bomo lahko naredili, ko pa smo bili v Nangomi in postopoma spoznavali tamkajšnjo situacijo, smo ugotovili, da je to vseeno majhna vsota glede na tamkajšnje potrebe. Potrebovali bi ogromno denarja, da bi konkretno in celostno izboljšali situacijo. Denar smo nazadnje investirali v nakup zdravil in sanitetnega materiala, nakup ultrazvoka, klime za farmacijo, popravilo rešilca, za sanacijo bolnice, popravilo pralnih strojev in za hiško medicinskih delavcev.

S katerimi težavami ste se soočali?

Največja težava, s katero smo se soočali, je morda bila primanjkovanje elektrike in tekoče vode. Elektrika večkrat zmanjka oz. skače. Bili smo tudi deset dni zapored brez elektrike in v bolnici je bila situacija res huda. Na žalost je zaradi tega izgubilo življenje tudi nekaj oseb. Res je, da razpolagajo s sončnimi paneli, a kljub temu ni bilo dovolj elektrike, da bi napajali celoten bolnišnični kompleks za deset dni. V teh primerih si je bilo treba pomagati, kakor se je dalo. Delali smo s čelnimi svetilkami, brez laboratorijskih izvidov, brez rentgena, brez zdravil, ki morajo biti v hladilniku …. Ni bilo preprosto. Tudi v naši hišici je bil takrat naš vsakdan zelo drugačen od običajnega. Vodo smo morali črpati z ročno pumpo in jo nositi do hiše, kuhali smo na ognju, zvečer smo uporabljali sveče, hladilnika nismo mogli uporabljati, telefone smo šparali … V takih situacijah se resnično zaveš, koliko stvari nam je tu v Evropi samoumevnih. Ne razmišljaš, koliko vode porabiš doma v teku dneva že samo, da greš enkrat na stranišče, in koliko časa se porabi za kuhanje, če nimaš indukcijske plošče, koliko časa si lahko po nepotrebnem na telefonu … Istočasno pa je življenje brez teh samoumevnih olajšav tudi prijeten izziv, zadoščenje in osvobajajoč občutek.

Rekla si, da si pomagala na oddelku ginekologije …

Ja, tako je. Na začetku je vse skupaj malo nenavadno, ker vidiš, v kakšnih pogojih živijo in delajo ter koliko je situacija različna v primerjavi z našo. Kljub temu pa se v resnici presenetiš, kako hitro se lahko privadiš situaciji in drugačnemu načinu dela. Ginekologija je tam res pomembna stroka. Ženska kot taka je izredno pomembna, ker če umre ali pa ima hujšo poškodbo, pomeni, da bodo cela družina in še posebno otroci nastradali. Zavedala sem se, da imajo zelo močan, prirojen materinski čut, cel proces rojevanja je v bistvu bolj “normalen” kot pri nas, bi lahko rekli. Zgradili so tudi stavbo, namenjeno samo ženskam, t. i. mother shelter, kjer ženske čakajo na porod, ko pa odteče plodovnica, gredo v bolnico. Veliko žensk živi tam in vse si med sabo pomagajo. Tiste, ki so že imele otroka in torej že dobro poznajo celoten proces, pomagajo ostalim in so jim v podporo, to jim veliko pomeni. Izredno me je presenetilo tudi to, da ženska med porodom v bistvu ne sme pokazati, da čuti bolečino. Pri nas bomo ženski pri porodu na vse načine pomagali, da ne čuti bolečine, je torej normalno, da izrazi svoja čustva in bolečino, tam pa ne. Opazila sem tudi, da otroci pridejo lažje in hitreje na svet. Res je, da so ženske, ki imajo že več otrok, poleg tega pa, če pride do kakega zapleta, zdravniki hitro opravijo carski rez, ker ni pogojev, da bi drugače reševali otroka in mater. Prav tako je treba omeniti, da so babice res izredno pripravljene in izkušene, lahko bi jih celo primerjala z našimi ginekologi.

Kako je potekal tvoj dan?

Zjutraj sva s kolegico opravili vizite z lokalnim zdravnikom in pregledali vse tri sobe, namenjene ženskam. V prvi sobi so bile nameščene ženske po carskem rezu, v drugi so bile večinoma ženske, ki so doživele splave, imele okužbe, medenično vnetno bolezen ali druge ginekološke bolezni, v tretji so bile večinoma matere, ki so komaj rodile in so čakale, da mine šesturni interval, po katerem so odpuščene iz bolnice. Ko sva se z Niko privadili na način dela, sva kdaj tudi sami opravljali te vizite, torej pregledali pacientke, odpustili tiste, ki so lahko šle domov, predpisali novo terapijo, poslali kakšno pacientko na ultrazvok …. Sva pa vedno lahko telefonsko kontaktirali z glavnim zdravnikom za mnenje oziroma imeli tudi pomoč lokalnih babic, ki so res zelo izkušene in polne znanja.

Si morda razveselila otroke in ostale s svojim petjem?

Veliko smo peli, zvečer z Enejem, ki je igral na ukulele, z otroki, ko smo se igrali, ali pa ob nedeljah pri mašah. Največji kulturno-glasbeni izziv pa je bil osmega februarja, ko smo organizirali dan slovenske in zambijske kulture. Vsak je zapel svojo himno, predstavil svojo zastavo in tako smo se vsi skupaj zabavali. Mi smo jim takrat zapeli Prešernovo Vrbo v priredbi Kreslina. Lokalna kantavtorja Frank in Gabriel sta pripravila svojo pesem, eno zambijsko z otroki, eno pa sta zapela z nami, tako da smo se tudi pred in po tem večkrat srečali z njima in skupaj peli. Še na zaključni žurki sta nama zapela poslovilno pesem, ki smo jo potem skupaj peli in nato na melodijo improvizirali vsak po svoje.

Nada, kaj pa sedaj?

Še naprej usklajujem medicino in petje, tako da sem trenutno zaposlena kot sobna zdravnica na otroškem oddelku infekcijske klinike v Ljubljani, istočasno pa tudi pojem in ustvarjam pod navdihom te afriške izkušnje. Pripravljam razstavo fotografij, ki so nastale v Afriki, in koncert bolj latinskoameriških skladb, ki imajo afriški pridih. Obogatena s to izkušnje novim dogodivščinam naproti.