V posamičnih športih lahko še vedno pridemo do vrhunskih rezultatov

Piše: UP

Spletna Akademija ZSŠDI

Kje so meje slovenskega športa v Italiji? To so se spraševali na novi okrogli mizi, ki jo je v okviru Akademije ZSŠDI organiziralo Združenje slovenskih športnih društev v Italiji. Na njej se je Evgen Ban pogovarjal z Devanom Jagodicem, direktorjem Slovenskega raziskovalnega inštituta (Slori) in Frankom Drassichem, trenerjem in profesorjem športne vzgoje v pokoju ter velikim poznavalcem slovenskega športa v Italiji. Po uvodnem pozdravu predsednika ZSŠDI Ivana Peterlina je besedo prevzel Devan Jagodic, ki je opisal demografsko sliko na našem območju. Za svoj poseg se je Jagodic navezal na dve raziskavi, ki so jih pri Sloriju (tudi v sodelovanju z ZSŠDI) naredili leta 2015 in 2020. Predavanje je začel s podatkom, da se je slovensko prebivalstvo na našem območju od Avstro-Ogrske dalje razpolovilo in da se nam tudi v prihodnje ne obeta nič dobrega. Slovenci v Italiji pa ne predstavljajo izjeme v tem smislu, ampak se vse prebivalstvo na obmejnem območju krči. Slovenci v Italiji pa bodo imeli zato čedalje manjšo kritično maso, na kar vplivajo majhna rodnost, beg možganov in proces asimilacije.

Jagodic je poudaril, da se je od 90. let prejšnjega stoletja do leta 2013 stalno višalo število učencev v slovenskih šolah v Italiji, nato pa ne več. Spremenila pa se je tudi šolska populacija, saj je med učenci na slovenskih šolah vedno več takih, ki prihajajo iz mešanih zakonov oz. neslovenskih zakonov. Po podatkih iz raziskav se 83 odstotkov otrok, ki obiskujejo slovenske šole, aktivno ukvarja s športom. Najvišji odstotek je med 9. in 14. letom, potem pa pride do postopnega osipa, od 20. leta pa se s športom ukvarja le še 50 odstotkov mladih. Podatki kažejo, da se 52 odstotkov mladih športno udejstvuje v društvih ZSŠDI, 41 v italijanskih društvih, ostali pa v Sloveniji. Raziskava iz leta 2020 je pokazala, da je število tekmovalcev od leta 1998 v stalnem porastu, na kar verjetno vpliva dejstvo, da se mladi zavedajo, da je športno udejstvovanje pomembno, število tekmovalcev se je povečalo tudi zaradi kategorij mini športa, poleg tega pa se v športna društva vključujejo tudi pripadniki italijanske in drugih narodnih skupnosti. Kljub naraščanju števila tekmovalcev pa se število odbornikov krči, narašča pa število trenerjev, njihova stopnja izobrazbe pa se niža. Pogovorni jezik med sotekmovalci je v 51 odstotkih slovenščina, 42 mešani, neslovenščina pa predstavlja 7 odstotkov.

Ob koncu svojega nagovora je Jagodic opozoril na pozitivne lastnosti slovenskega športa v Italiji. Meni, da je ta še vedno pomemben steber družbene vitalnosti Slovencev v Italiji, predvsem pa se s športom ukvarja veliko mladih. Pravi, da lahko o vrhunskih rezultatih še vedno sanjamo. Ugotavlja sicer, da je dvojezično sporazumevanje ponekod že ustaljena praksa, kar kaže na jasno potrebo po izdelani jezikovni politiki. Tako predlaga na primer jezikovno izpopolnjevanje trenerjev in športnikov, tudi slovensko govorečih. Utrjevanje sporazumevalnih spretnosti športnikov iz neslovneskih družin, ki obiskujejo slovenske šole, številčno omejitev pa negovorcev slovenščine, kajti po njegovem mnenju je zelo malo možnosti, da se bodo slovenščino naučili v zadosti meri. Predlaga tudi vključevanje športnikov iz Slovenije, ki italijanščine ne poznajo.

Da lahko vrhunske rezultate dosežemo samo v posamičnih športih, meni upokojeni profesor telesne vzgoje Franko Drassich. Svoj nagovor je podal na bolj čustven način, saj je primerjal, kako je bilo pred časom, ko se je tudi sam ukvarjal s športom, in kako je danes. Dejal je, da so bili pred 60. leti starši nasprotniki športa, saj je bilo bolj pomembno študirati in delati, prav tako so mislili tudi profesorji v šolah. Zato je tudi predlagal ustanovitev nagrade šport in šola, saj je bil prepričan, da so lahko tudi športniki dobri dijaki. Dejal je, da danes vsi študirajo, zato imajo tudi več časa za šport.

Drassich je dejal, da je treba pri mejah slovenskega športa v Italiji ločevati med ekipnimi in posamičnimi športi. Predvsem pri ekipnih športih je to težko, saj je športno udejstvovanje porazgubljeno, po njegovem mnjenju pa je v preveč društev začelo prihajati preveč Italijanov. Pomembno se mu zdi, da slovenski šport v Italiji uveljavi slovenski jezik in nasprotuje dejstvu, da vabijo italijanske igralce za boljši športni rezultat na nižjih nivojih. Potrebujemo pa tudi profesionalno ekipo, da se lahko pokažemo italijanskemu narodu.

Naslednje predavanje bo na sporedu 15. aprila, ko se bodo spraševali, katero vlogo imajo ženske v slovenskem športu v Italiji.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme