“V novem, prerojenem duhu polni zanosa”

Čedad / 59. Dan emigranta

Z veselimi slovenskimi vižami v izvedbi ansambla Potoki muzikantje in voščilom ob začetku leta se je 6. januarja v polnem gledališču Ristori v Čedadu začel 59. Dan emigranta, največja družbeno-politična prireditev Slovencev iz Videmske pokrajine, ki ga prirejajo Slovenska kulturno gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij pod pokroviteljstvom Občine Čedad in ki v navzočnosti uglednih gostov iz matične domovine združuje rojake iz vse dežele. Dan emigranta že od prve polovice 60. let prejšnjega stoletja želi ohranjati spomin na bridko usodo tamkajšnjih ljudi, ki so zaradi težkih razmer zapustili domove in se podali na pot izseljenstva. Obenem je to priložnost za prikaz sedanjega stanja slovenske narodne skupnosti v Kanalski, Nadiških in Terskih dolinah ter Reziji in izmenjavo idej in vizij za naprej.

V prvih vrstah čedajskega gledališča so tokrat sedeli minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon, senatorka Tatjana Rojc, veleposlanik RS v Rimu Matjaž Longar, generalni konzul RS v Trstu Gregor Šuc, deželni svetnik FJk Marko Pisani, čedajska županja Daniela Bernardi, predsednika SKGZ in SSO Ksenija Dobrila in Walter Bandelj, predstavniki oblasti in institucij iz dežele in Slovenije ter župani obmejnih občin in Posočja, zastopniki družbenega in kulturnega življenja ter številni ljudje, med njimi tudi veliko mladih obrazov. Mladi Stefano Coren, ki je popoldansko slavje povezoval, je uvodoma povedal, da smo v zadnjih letih marsikaj doživeli in se naučili. Zaradi koronavirusa je Dan emigranta lani in predlanskim celo odpadel. S prenovljenim navdušenjem je ta dan zato bil še bolj doživet “praznik naše zemlje, naših ljudi, naše besede, kulture, identitete in glasbe. S ponosom izražamo to, kar smo”. Čedajska županja Daniela Bernardi je v svojem pozdravu izrazila veselje nad prazničnim srečanjem po letih zdravstvene in drugih kriz ter poudarila pome prijateljstva med vsemi zbranimi. “Vsi skupaj smo velika družina. Našo kulturo moramo ohranjati, tradicijo posredovati prihodnjim rodovom”.

Minister Matej Arčon je svoj nagovor začel z dobrimi željami za leto 2023 in izrazil veselje, da se tradicija prireditve nadaljuje že šest desetletij. “Pomembno je, da smo danes tukaj, pomembno je, da se spominjamo teh dogodkov, da se iz njih nekaj naučimo. Predvsem je pomembno, da skupaj snujemo skupno prihodnost.” Poudaril je edinstvenost čezmejnega prostora, kjer se prepletajo različne kulture in narodi. “Moja zahvala, pohvala in poklon gredo vsem slovenskim organizacijam, ki gojite slovensko kulturo in identiteto, ter hkrati tudi italijanskim mestom, ki razumejo položaj Slovencev, ki sprejemajo in se zavedajo, da nas ta raznolikost še kako bogati.” Spomnil je na priložnosti, ki jih tudi za ta prostor prinaša projekt Evropska prestolnica kulture, ki bo leta 2025 v Novi Gorici in Gorici. “Prihodnost je v povezovanju in sodelovanju.” Minister je dodal, da bo Slovenija v naslednjem obdobju namenila večjo pozornost videmski pokrajini, hkrati pričakuje podporo tudi Italije in dežele FJk. Svoj pozdrav je sklenil z besedami zahvale “za podporo, zaupanje in skupen razvoj tega prostora, ki naj bo v sožitju, prijateljstvu in ljubezni”.

Utrip življenja slovenskih organizacij iz videmske pokrajine je v svojih besedah zajel predsednik Združenja don Eugenio Blanchini Igor Jelen. Med drugim je ugotovil, da se je svet v zadnjih letih korenito spremenil, “doživeli smo prave revolucije v gospodarstvu, kulturi, komunikaciji in tehnologiji”, marsikaj pa je ostalo tako, kot je vedno bilo, “predvsem veselje, da se srečamo v gledališču, oštariji, cerkvi, na trgu. To je glavno, vse drugo izhaja iz tega veselja”. Problemi v Benečiji pa ostajajo, demografska slika je zaskrbljujoča, “številke so obupne”, posebno huda je “družbena razdrobljenost”. Doline in vasi se izpraznjujejo, “ne moremo računati na medsebojno solidarnost. To, da si ne moremo pomagati v vsakdanjem življenju, je najslabše”. V preteklosti se tu ni izoblikovala kulturna elita, ki bi razkropljene vasi zaznamovala z močno slovensko tradicijo. Ljudje so postali odvisni od urbanih središč, bežijo iz vasi. Italijanske oblasti so dolgo gledale na slovensko narodno skupnost z nezaupanjem, “v zadnjih letih se je odnos do manjšine precej spremenil”. Pomembno je primerno načrtovati delovanje, pa tudi se izogibati temu, da bi delali napake. “Krajevne jezikovne različice lahko rešimo, če razširimo poučevanje v knjižni slovenščini.” Razveseljivo je, da po vsej pokrajini obstaja povpraševanje po tečajih, pa tudi to, da potekajo številna in živahna kulturna srečanja. Jelen se je tudi poklonil spominu na Darka Bratino ob 25-letnici njegove smrti in na nedavno preminulega Aleša Doktoriča. Veliko je tudi novih prijateljev, s katerimi nameravajo še sodelovati. “To nam daje vero in moč, da gremo naprej. Zato živio Benečija, živio Slovenija!”

Kulturni program 59. Dneva emigranta so z nekaj pesmimi Kekka Bergnacha oblikovali Vokalna skupina dvojezične šole Pavel Petričič iz Špetra s spremljavo BK Evolution, s tremi uspešnicami s 34. Sejma beneške piesmi pa kantavtor Franco Giordani ter benda Ostajki in Pokriva Nočiva. Preden sta prireditev sklenila igralca Beneškega gledališča Anna Iussa in Luigi Chiabai s komedijo Ist san Berto (za beneško priredbo besedila dela Roberta Andersona sta poskrbela Adriano Gariup in Jasmin Kovic, ki jo je tudi zrežirala), je pred mikrofon stopila še slavnostna govornica, sen. Tatjana Rojc, ki je s svojim tehtnim nagovorom izzvala posebno dolg in topel aplavz. Dan emigranta “predstavlja emblem težkega poglavja v življenju beneških dolin, kjer sobivajo od vedno različni ljudje, a kjer so že od srednjega veka dalje dokumenti Starogorskega rokopisa živ dokaz o slovenskem jeziku tudi v pisnih aktih tega območja.” Benečijo moramo šele odkriti: “Popotnik, ki gre tod mimo, ne more spregledati arhaičnega bogastva te čudovite zemlje, kjer vrata hiš lahko ostanejo odklenjena čez noč, kjer nikoli ne umanjka prijazen nasmeh in odprt objem. Iz leta v leto se obnavlja spomin na tiste, ki so morali v svet,  v tujino, tudi v rudnike in podzemske rove, da so lahko preživeli. In ko je prišel Božič, ko se je leto prevešalo v nov čas, so se vračali domov. Poslednji dan veselja, 6. januarja, pa so spet vzeli slovo. Prazniki so pomenili vez z najbližjimi, 6. januar pa vez s skupnostjo, pravzaprav s širšo družino, ki so jo zapuščali in se k njej spet vračali, ter tako ohranjali jezik, pesem, navade, tradicije. Ki so jim v tujini vlivale moč in upanje. Medtem pa so se vasi praznile, hiše so samevale vse bolj in bolj.” Slovenci na Videmskem so še dolgo “doživljali temačnost, ki je segala ne samo na ulice in ceste, temveč v vaše domove in celo v cerkve, kjer so ponosni čedermaci trdoživo vztrajali in za kar smo jim nadvse hvaležni.” Stanje pa se je spremenilo: “Danes ste v novem, prerojenem duhu polni zanosa, ki ga nismo več vajeni: vaša pesem, vaša beseda, ta čudoviti govor, ki je kakor pesem. Kaj vse v imenu Ivana Trinka nastaja pod okriljem društva, ki je dobilo njegovo ime! Kaj vse se rojeva v okviru Inštituta za slovensko kulturo. Kako živi in polni upanja ste. Ko prebiram strani Novega Matajurja ali Doma, čutim, kako tesna je vez med nami. Nepozaben je bil lanski obisk Predsednika Republike Boruta Pahorja na Senjamu Beneške pesmi, kjer je bilo vse eno samo petje, en sam, čist ponos pripadnosti, ki ste si ga znali graditi tudi tedaj, ko je bilo najbolj hudo. Tudi tedaj, ko so se moški, sami ali s svojimi mladimi družinami, spuščali dol do Čedada in Vidna, odšli v svet in od nimar nosili v srcu Benečijo.” Senatorka je svoje misli sklenila z voščilom, “naj bo očak Matajur, ki bedi nad Benečijo, pomnik preteklega, predvsem pa opora za čas, ki prihaja. Hvala vam, ker niste klonili. Hvala vam, ker vztrajate.”