V Nabrežini osvetlitev lika in dela Boža Radovicha
Strokovni posvet SKD Igo Gruden in Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm
Kraškemu rojaku, ki se je uveljavil v italijanskem univerzitetnem svetu, slavistu Natalinu (Božu) Radovichu, ki je pred letom dni preminil v 97. letu starosti, je bil posvečen spominski večer, ki sta ga SKD Igo Gruden in Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm sredi junija priredili v Nabrežini. Strokovni posvet so s svojimi zanimivimi prispevki oblikovali slavisti Vera Tuta Ban, Rosanna Benacchio s padovanske in Matej Šekli z ljubljanske univerze. Cilj večera, ki ga je povezoval Gabriel Milic, je bila osvetlitev pomenljivega in dragocenega raziskovalnega dela, ki ga je v svojem dolgem življenju opravil Radovich, po rodu iz Nabrežine.
Svoje poklicno življenje je dejansko posvetil raziskovanju in preučevanju zgodovinskega gradiva slovanskih in drugih jezikov. V orisu življenjske poti kraškega jezikoslovca je Tuta Ban izpostavila, da njegova pot do uveljavitve ni bila preprosta. Radovich je izhajal iz družine, ki je v tridesetih letih zabredla v dolgove, hiša je zato šla na boben in družina se je iz Nabrežine morala preseliti v Trst. V mladih letih je opravljal najrazličnejša dela. Zaposlen je bil denimo tudi v rudniku, kjer je zbolel na pljučih. Po vojni je nekaj let poučeval na slovenskih šolah v Trstu, eno leto študiral na ljubljanski univerzi, nato na milanski Bocconi in končno diplomiral na neapeljskem Istituto orientale, kjer je leta 1963 nastopil službo lektorja in nato docenta za slovansko filologijo.
Ker sta predavateljici Radovicha neposredno spoznali in sodelovali z njim tako kot študentki kot pedagoginji, sta občinstvu posredovali nekaj zanimivih spominov in anekdot. Radovich je bil blagega značaja in je zelo rad delal z mladimi. Bil je pravi tip študioznega človeka: preučeval je zgodovinske vire, obvladal več starejših jezikov, denimo, hebrejščino, a še predvsem staro cerkveno slovanščino, ki je predstavljala glavno področje njegovega delovanja. Leta 1970 mu je bila dodeljena stolica slovanske filologije na padovanski univerzi, kjer je ostal do upokojitve. Med svojo univerzitetno kariero je pridobil ogromno znanja na področju glagolice in srednjeveških rokopisov iz našega širšega prostora.
Radovich je spadal med najbolj plodovite italijanske slaviste. Večinoma je pisal in objavljal strokovne in vsebinsko specifične, a dragocene učbenike ter priročnike grafično preproste oblike, ki so bili namenjeni študentom. Zanimal se je tudi za judovski svet. Kot je sam rad pravil, so mu Judje prirasli k srcu, ker je leta 1942 kot fant skupaj s sovrstniki bil primoran prisostvovati in ploskati pred sinagogo v plamenih. Iz tragičnega spomina se je v njem razvila intelektualna radovednost do njihove kulture.
Radovicha, so obrazložili predavatelji, je označeval avtentičen raziskovalni zanos. Veliko je delal, raziskoval in pisal. Objavil je tudi jezikovni atlas, ki so se ga na srečanju z veseljem in zanimanjem spomnili. V letih univerzitetne kariere je kot gostujoči profesor daljša obdobja preživel v tujini: v Bolgariji, na Češkem, v Jugoslaviji in tedanji Sovjetski zvezi. Ker njegovo delo v javnosti ni dovolj poznano, ga je treba ovrednotiti, so poudarili na srečanju.
