V iskanju miru
O miru se že dolgo nismo toliko pogovarjali kot to poletje. Ne o tistem miru, ki v času dopustov zavlada na izpraznjenih ulicah in v osamelih pisarnah. Že leta se nismo toliko pogovarjali o tistem miru, ki pomeni odsotnost nasilja. O miru, ki ni le prijeten občutek, ampak eksistencialna nuja. O miru kot o normalnem stanju, v katerem človek ni plen. Na vojne smo se v zadnjih letih navadili. Že dolgo se niso začenjale s tako lahkoto. Kambodža in Tajska, Iran in Izrael, Pakistan in Indija, Sirija. Vse to samo letos. Ob tem gremo proti drugi obletnici morije v Gazi, nismo niti več tako zelo daleč od četrte obletnice vojne v Ukrajini. Na desetine “pozabljenih” vojn in konfliktov, ki se vlečejo širom zemeljske oble, ne bomo niti omenjali.
Če je začeti vojno sila enostavno, pa jo je končati (ne zgolj ustaviti) presneto težko. To lahko ugotavljamo v tem mirovniškem poletju, ko spremljamo poskuse končanja vojne v Ukrajini. Oljčno vejico najbolj vneto vihti ameriški predsednik Donald Trump, ki skuša poplačati zapitek predvolilne obljube o končanju te vojne v 24 urah. Ker poskusi na daljavo niso obrodili velikih sadov, je z željo, “da se umiranje konča”, na Aljasko poklical ruskega predsednika Vladimirja Putina in se pri sprejemu zelo potrudil. Mogoče pa v žep kapne še kakšna nominacija za Nobelovo nagrado za mir, ki jih predsednik ZDA pridno zbira. Pred Putinom, ki mu nad glavo zaradi vojnih zločinov visi haaški nalog za aretacijo, je razvil rdečo preprogo, mu zaploskal in se z nasmehom odpravil na sestanek.
In potem se ni zgodilo nič. Nerodna in prazna izjava obeh predsednikov, na letalo in domov. Še kosilo je ostalo nedotaknjeno. Dogodki naslednjih dni so prinesli nekaj več navidezne jasnosti glede morebitnega konca vojne v Ukrajini. Poslušali smo o predaji ozemlja, varnostnih jamstvih, nečlanstvu v Natu in prekinitvi ognja. A v oči bode nedorečenost. Kdo bo čuval mir? Koliko Ukrajine bo šlo Rusiji? Kako nadaljevati pogovore? Vojne, ki smo jo doslej skušali rešiti samo z orožjem, se z lahkoto ne more končati.
Mir je v tem norem svetu nujen, ker je vsaka smrt pod kroglami in bombami nepotrebna. Dogovori za končanje vojn so nujni. Vendar jih je treba pisati s tresočo roko, saj odločajo o usodi ljudi. Ne gre pozabiti, da znajo prav krivični in slabi mirovni dogovori zelo dobro polniti grobišča in pokopališča. To zelo dobro vemo tudi v naših krajih.
