Upodobitev Marijinega vnebovzetja na začetku 3. tisočletja
Z Lanom Seuškom se poznava že iz njegovih dijaških let, s Škofijske gimnazije Vipava, kjer sem bil svetovalni delavec. Že takrat je bil nagrajen za najboljšega kiparja med dijaki v Sloveniji. V študijskem letu 2010/2011 je bil tudi on med prejemniki skupinske študentske Prešernove nagrade za motiv Čakajoči – gre za skupino stiliziranih človeških figur, organiziranih v čakajočo vrsto. Oktobra 2012 je pod mentorstvom prof. Sergeja Kapusa in dr. Edvarda Kovača diplomiral na Akademiji za kiparstvo v Ljubljani. Naslov diplomske naloge: Upodobitev Marijinega vnebovzetja na pročelju koprske stolnice.
To, kar takoj pade v oči, je, da se je Lan odločil za religiozno tematiko, da je njegovo diplomsko delo namenjeno točno določeni niši, oziroma timpanonu in da so kiparji “materialisti”, da ne gre le za ideje in besede, temveč za fizična telesa v določenem prostoru. Lan se je v preteklih letih hodil učit klesati kamen na Brač, ker mu učenje na likovni akademiji v Ljubljani ni zadoščalo. Razgledanost kiparja mora biti široka; v sebi mora nositi ideje, pogoj za to je, da v njem potekajo procesi, ki te ideje rojevajo; po drugi strani pa mora biti ozemljen, biti mora tudi obrtnik, ki svoje ideje utelesi.
Vsekakor je Lanova skulptura Marijinega vnebovzetja nekaj posebnega. V meni zbuja mnoga vprašanja. Ali ta kip omogoča dojemanje Boga, Radikalno Drugega? Kajti to je oziroma bi moral biti temeljni namen religiozne umetnosti? Kaj pa če je religiozna umetnost celo ovira za dojemanje “Radikalno Drugega”? Simbolov se poslužuje tudi Satan! Tendenca magije je, da bi svet spremenili v skladu z lastnimi željami. Tu ne gre več za odkrivanje resnice, temveč za določanje resnice. Mar ni to temeljni problem naše civilizacije, ki se zrcali tudi v umetnosti? Je Krištof Kolumb naredil Ameriko, ali pa je bila Amerika že prej, preden je Evropa zanjo vedela? Kako razumeti samega sebe? Mar nam ni vse dano; naše telesne in psihične sposobnosti, naša sposobnost za duhovna vprašanja, naša sposobnost za razumevanje simbolov? Smo še v stiku z resničnostjo, če pozabimo na temelj in se skušamo prepričati, da vse vemo, oziroma, da je resnično le to, kar razumemo in kar nam koristi? Pri tem pa kriterije za koristnost seveda določamo mi sami. Tehnicizem in racionalizem žal zatirata vsakršen “simbol”, ki je potovanje v transcendenco in Celoto, ker stvarnost reducirata in fiksirata, s tem pa dokazujeta svojo norost in zaplankanost.
Kateri so kriteriji, po katerih presojati, ali nas neka umetnina vodi k Bogu ali pa nas od njega celo odvrača? V judovstvu in islamu podobe Boga niso dovoljene. Kristjani sicer pravimo, da častimo Boga, ne pa podobe, ki Boga predstavlja. Ker pa podoba predstavlja Boga, je nekaj “svetega” in jo je potrebno spoštovati. Toda istočasno smo v nevarnosti, da se ustavimo pri podobi, namesto da bi potovali proti Njemu, ki ga podoba predstavlja. Zato je potrebno podobe “lomiti”, kot bi rekel Lan. Krščansko slikarstvo na Vzhodu se v marsičem razlikuje od zahodne krščanske tradicije, ki je veliko bolj senzualna in erotična. Romanika, gotika, renesansa, barok …; so vsa ta obdobja umetnosti tudi posledica “lomitve” podob? Sprašujem se, kakšen šok je bil za ljudi – vsaj za nekatere, ko so npr. barokizirali gotske cerkve.
Kako je Lan prišel do odločitve, da Marijino vnebovzetje predstavi na tak način, z uvedbo simbolne govorice, s transformacijo udomačene Kristusove podobe v Pelikana? Koliko je na to odločitev vplival študij in njegovo poznavanje zgodovine upodobitev Marijinega vnebovzetja? Koliko pa je bila ta odločitev sad navdiha in intuicije? Na kakšen način je ob ustvarjanju diplomskega dela odkrival stvarnost in tudi samega sebe?
In kaj ob tem kipu doživljamo mi? Strokovna javnost je opozorila na močne in predimenzionirane noge, ki kažejo na ukoreninjenost v ta svet, ter na eleganco, ki se dviga proti nebu. Je nesprejemljivo, da bi Lanova skulptura Marijinega vnebovzetja kdaj zares stala nad glavnim vhodom v koprsko stolnico? Je njegovo umetniško delo le “golobji kakec”?
Kakor koli že, priznati je treba, da je mladi kipar drzen in samosvoj. Brez kompromisov lomi stare podobe, na ogled in v javno razpravo postavlja podobo, katere avtor je. Pri tem se zaveda, da tudi njegovo podobo čaka usoda “lomljenja”. Kajti, kot sam pravi, bistvo ni uspeh ali neuspeh njegove skulpture, temveč to, da se zveličamo.
Bogdan Vidmar
(iz priloge Bodi človek!, 7.3.2013)
Zakaj in kako nas neka umetnina vodi do Boga?
