Umiranje dialoga
Zdi se, kot da smo danes vedno manj pripravljeni poslušati drug drugega. Vse prehitro se zapiramo v lastne kroge, kjer slišimo samo tiste misli, ki potrjujejo naša prepričanja. Vsako drugačno stališče se dojema kot napad, vsaka beseda kot žalitev, vsak poskus razprave kot provokacija. Umira dialog … tista iskrena izmenjava misli, med katero se ljudje, četudi si nasprotujejo, še vedno spoštujejo.
Seveda, politična retorika je vedno znala biti ostra. Toda danes smo priča nečemu hujšemu – naraščajoči agresiji do obstoja drugačnega mnenja. To nasilje ima različne obraze. Včasih je neposredno – s fizičnimi napadi in političnimi umori, drugič pa je prikrito – s posmehovanjem, izključevanjem, zmerjanjem, ustvarjanjem ozračja, v katerem se človek boji spregovoriti, kot v času totalitarnih režimov. “Če bi bili drugi časi, bi po taki izjavi izginil,” slišimo tudi pri nas, tako v Italiji kot v Sloveniji, na to politično nasilje so opozorili tudi nekateri govorniki na pravkar minuli Dragi.
Naj bo kdo konservativec, liberalec ali radikalec, vernik ali ateist, če ni prostora za pogovor, potem ni prostora za svobodo. Prav to je, kljub ostrim tonom in provokacijam, znal pokazati Charlie Kirk. Za številne sporen, za druge zgled, toda bistveno je: stopil je pred ljudi, poslušal tudi tiste, ki so ga zasmehovali in napadali, ter dal prostor vprašanjem, ki bi jih drugi označili za “prepovedane”. Lahko mu očitamo marsikaj, ne moremo pa mu očitati, da se je bal dialoga in debate. V času, ko mnogi raje kričijo z varne razdalje, na spletu, za ekranom in po možnosti še anonimno, je imel pogum stopiti v živi stik. Žalostno je, da je to v napredni družbi, kot so ZDA, plačal z življenjem.
Živimo v času lažnih novic, ponarejenih posnetkov in fotografij, v času dvomov in nezaupanja. Prav zato je pogovor še pomembnejši. Ne zato, da bi vedno dosegli soglasje, temveč da bi drug drugega slišali in razumeli. Zdi se mi, da danes drug o drugem vedno znova predpostavljamo najslabše. Takoj slišimo napadalne, žaljive in močne besede… Smo res izgubili vso vero drug v drugega?
Resnica je, da dialog nikoli ni bil enostaven, a brez njega zdrsnemo v nevarno spiralo: vsakogar, ki misli drugače, označimo za sovražnika. In ko enkrat sogovornik postane sovražnik, je pot do nasilja kratka. Temu smo priča danes – umiranju kulture soočanja. Če izgine pripravljenost, da se poslušamo in drug drugemu priznamo dostojanstvo, tudi ko se ne strinjamo, potem bomo izgubili temelj demokratične družbe.
