“Turist zahteva, romar sprejema in se zahvaljuje”
Mladinska pastorala goriške nadškofije je v sklopu priprav na oktobrsko sinodo škofov sprejela izziv in skupaj z veliko večino italijanskih škofij priredila romanje mladih, ki se ga je udeležil tudi goriški klan Slovenske zamejske skavtske organizacije. Poleg slovenskih skavtov so bili med udeleženci tudi ženski klan Evropskih skavtov (FSE) iz Ločnika, dva goriška klana italijanskih katoliških skavtov (AGESCI), škofijski poverjenik za mladinsko pastoralo, g. Nicola Ban, goriški nadškof, msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli, in peščica drugih mladih iz goriških župnij. Na zadnjem delu romanja pa so se nam pridružili tudi birmanci iz Zagraja in Gradišča ob Soči.
Med letom je potekalo kar nekaj pripravljalnih srečanj na sinodo in avgustovsko romanje. Pozimi so se zbirali odgovori mladih na vprašalnik, ki ga je sestavil Sveti sedež, enkrat mesečno se je priredilo pet večernih romanj za mlade, novembra in marca sta potekali dve srečanji katoliških vzgojiteljev, ki so na podlagi ključnih besed, izbranih v sinodinem uvodnem dokumentu, razmišljali o mladinski stvarnosti; med postom so ob četrtkih zvečer potekala tri srečanja, na katerih so mladi spregovorili o svojem doživljanju šole, športa ter ljubezni in družinskih vezi. Pastoralno leto se je končalo v Červinjanu, kjer je na Binkošti bilo zborovanje mladih goriške nadškofije.
V juliju smo se zbrali vsi udeleženci avgustovskega romanja, da bi prisluhnili besedam Marca Breganta, ki je spregovoril o bogati duhovni tradiciji romanj in romarskih poti. Na tem večeru smo si iz njegovih besed izbrali tudi geslo “Turist zahteva, romar sprejema in se zahvaljuje”, ki nas je spremljalo vse do Rima, kjer smo ga izročili samemu papežu Frančišku.
Ob vseh teh srečanjih je zorela idejna zasnova romanja. Slovenski goriški skavti smo si prevzeli nalogo, da smo načrtovali pot. Ob stoletnici konca prve svetovne vojne se nam je zdelo pomenljivo si za izhodiščno točko izbrati Kobarid, za končni cilj pa smo si postavili Oglej, zibelko naše krščanske vere.
Tako smo se v soboto, 4. avgusta, z avtobusom odpeljali do Kobarida. Pri spominski cerkvi nam je g. nadškof podelil romarski blagoslov in odpravili smo se k slapu Kozjak. V Soči smo imeli krajši obred v spomin na svoj krst in se po kosilu napotili v Tolmin, kjer nas je pričakala odlična večerja. V nedeljo zjutraj smo s tolminsko skupnostjo v župnijski cerkvi ob 7. uri obhajali dvojezično sveto evharistijo, ki jo je daroval g. nadškof ob somaševanju g. Nicole in tolminskega župnika, g. Damijana Bajca. Pot nas je mimo Rupnikovega križevega pota vodila na Mengore, kjer smo imeli krajšo lectio divina. Spustili smo se do Mosta na Soči ter se po kosilu in kopanju odpravili v Kanal. Po poti nas je zajela nevihta, tako da nas je g. Aleš Rupnik sprejel vse premočene. Iz Kanala smo se naslednjega dne odpravili proti Sveti Gori. Del poti smo prehodili vsak posamezno, da smo lahko v tišini opravili meditacijo. Po kosilu in daljšem zasluženem počitku smo v baziliki obhajali sveto mašo. Frančiškani so vsakemu romarju darovali tau, tipični frančiškanski križ.
Naslednje jutro smo se zbudili pred zarjo, da smo pričakali sončni vzhod in odmolili slavilni psalm. S Svete Gore smo se spustili v Gorico, kjer so se nam na Evropskem trgu priključili birmanci. Skupaj smo se odpravili v center San Luigi, da bi se srečali z nepolnoletnimi prosilci za azil. Tam smo imeli priložnost opraviti neke vrste služenja, ni pa primanjkovalo skupnih iger in druženja. Zadnja dva letnika klana sta se od tod odpravila na hike; roverji in popotnice so morali posamezno brez nahrbtnika in telefončka prehoditi določeno pot, prositi za hrano in si poiskati prenočišče. Ostali pa smo krenili proti Štandrežu, kjer so nam farani po skupni evharistiji pripravili večerjo.
Naslednjega dne smo prek Vrha Sv. Mihaela in Martinščine po stranskih poteh prispeli do spomenika v Redipulji, kjer smo obhajali spravno sveto mašo. Zvečer nas je sprejel župan in imeli smo spokorno bogoslužje z možnostjo osebnega pogovora ali svete spovedi. Zadnji dan smo hodili ob soškem bregu do Ogleja, kjer smo sklenili romanje. Po ogledu bazilike smo se Gospodu zahvalili za srečno prehojeno pot in se odpravili spat.
Zjutraj nas je namreč čakal avtobus, ki nas je peljal do Rima. Namestili smo se v neki župniji v predmestju in se z avtobusi odpeljali v center. Sledil je krajši turistični ogled večnega mesta, ki nas je očaralo s svojimi znamenitostmi.
Naslednjega dne, 11. avgusta, smo zjutraj obhajali sveto evharistijo s svojimi gostitelji in se nato odpravili proti obširnemu travniku “Circus Maximus”. V popoldanskih urah je bil tam koncert skupine The sun s pričevanjem, proti večeru pa je na kraj prišel tudi sveti oče. Sledilo je namreč bdenje, ko je papež Frančišek odgovarjal na vprašanja mladih in po besednem bogoslužju imel homilijo. Poudaril je, da moramo mladi biti romarji na poti do svojih sanj, nikakor pa ne smemo leno poležavati na kavču. Po srečanju s papežem je nastopilo kar nekaj italijanskih pevcev in komikov, sledila pa je “bela noč”, ko so vse rimske cerkve ostale odprte. V vsaki se je nekaj dogajalo: od pričevanj predstavitve mladih svetnikov, molitvenih skupin in pouličnih dogodkov. Veliko število mladih je tisto noč hodilo po središču Rima, da smo napolnili mesto z mladinsko razposajenostjo. Prenočili smo kar na trgu pred neko cerkvijo.
V nedeljo, 12. avgusta, smo se zgodaj zjutraj odpravili proti Trgu svetega Petra, kjer smo obhajali evharistijo, ki jo je daroval predsednik Italijanske škofovske konference, kard. Gualtiero Bassetti. Po maši je na kraj prispel tudi papež Frančišek, ki je (…)
(Celoten zapis v tiskani izdaji našega tednika)
Bistrooki gams
Romanje mladih iz Kobarida v Oglej in srečanje s papežem v RimuSlike
Preberi tudi
Kristjani in družba
