Tržačani vstopili v novo sezono Slovenskega stalnega gledališča s Kavarno Carla Goldonija
V petek, 31. oktobra 2025, je na odru Kulturnega doma v Trstu zaživela prva premiera letošnje sezone Slovenskega stalnega gledališča (SSG), Kavarna Carla Goldonija. Eno najpomembnejših del očeta italijanske dramatike je režiral mednarodno uveljavljeni poljski režiser Janusz Kica, ki jo je v sodelovanju s prevajalcem besedila Srečkom Fišerjem za to priložnost tudi priredil.
Kica se je tudi tokrat odločil za premišljeno in dovršeno estetiko: njegova kavarna je sodobna, dogajanje je iz Benetk 18. stoletja prestavljeno v zadnja desetletja prejšnjega stoletja. Za scenografijo in kostume je poskrbela dolgoletna režiserjeva sodelavka Karin Fritz, ki se je odločila za večinoma črno-belo sceno z redkimi barvnimi elementi. Sredi odra je kavarniški pult z aparatom za pripravo espressa, ki ga je priskrbelo tržaško kavno podjetje Primo Aroma, sponzor predstave in letošnji dobavitelj kave v Kulturnem domu. Predstavo bogati tudi izvirna glasba, ki jo je za to priložnost napisala Tamara Obrovac.
Lastnik naslovne kavarne je blagi gospod Ridolfo, čigar vloga je bila zaupana ljubljanskemu igralcu Alojzu Svetetu; njegov protipol je klepetavi neapeljski plemič don Marzio, ki s svojim predolgim jezikom pogosto seje razdor med ostalimi liki – upodobil ga je še en gostujoči igralec, Aleš Valič, ki s svojo odrsko prezenco vsekakor izstopa. Poleg četverice iz domačega ansambla – Nikle Petruške Panizon, Primoža Forteja, Tine Gunzek in novopečenega člana Franka Korošca – so nastopili še trije stari znanci SSG – nekdanji član ansambla Romeo Grebenšek, mladi Tržačan Nejc Kravos in Italijan Francesco Borchi – ter primorska igralka in pevka Lara Jankovič. V poldrugo uro trajajoči predstavi se usode raznolike palete dramskih likov dodobra zavozlajo: trgovec in zasvojenec z igrami na srečo Eugenio (Forte) se nikakor ne more upreti prevarantoma Pandolfu (Korošec), ki ima v lasti igralnico, in grofu Leandru (Grebenšek), za katerega se pozneje izkaže, da v resnici sploh ni grof, ampak revež, poročen s Torinčanko Flaminio (Gunzek), ki se v mestu pojavi prav zato, da bi našla svojega moža, tam pa ugotovi, da je medtem dvoril privlačni plesalki Lisauri (Jankovič), o kateri don Marzio širi nesramne čenče … Iztočnic za besedno in situacijsko komiko torej ne manjka, v uprizoritvi pa se je Kica držal načela: “Ne želimo biti za vsako ceno duhoviti, saj predstava zaživi v subtilnem humorju,” o izbrani drami pa je še povedal: “Zanimajo me v prvi vrsti sijajni dramski liki. Vsak od njih je edinstven in ima jasno zarisan profil.”
Raznoliki in dobro izrisani liki so zagotovo glavna prednost Goldonijevega besedila, ki pa je Kicevi uprizoritvi ni uspelo polno izkoristiti. V sicer dobri igralski zasedbi smo pogrešali nekoliko več uigranosti, ki bi predstavi dala ritem, morda pa ne bi škodila niti bolj izrazita karakterizacija posameznih likov. Ta je bila še najbolj posrečena pri lenobnem, a simpatičnem natakarju Trappoli: Borchi se je v tej vlogi izkazal s tako rekoč brezhibno slovenščino, občasni vložki v italijanščini pa so tako liku kot uprizoritvi dodali barvitost in humor.
Nova odrska postavitev Goldonijeve klasike vsekakor ni slab uvod v novo sezono SSG: predstava je zanimiva, vizualno bogata in privlačna, na trenutke komična in obenem družbenokritična, saj je marsikatera tema, ki jo odpira, kot na primer zasvojenost, materializem in dvoličnost, še kako aktualna. Spremlja jo rahel občutek nepotešenosti, saj smo od dobre in izkušene tako igralske kot pomožne ekipe upravičeno pričakovali še več.
