Trst, 1974 Massimiliana Stefanija o bombnem napadu, ki še vedno vznemirja

V soboto, 27. aprila 1974, je ob 21.47 pri Svetem Ivanu v Trstu na slovenski šoli, ki je bila že tarča izpodletelega atentata le pet let prej, počila bomba. Ta prizor je uvod v knjigo tržaškega italijanskega avtorja Massimiliana Stefanija, ki nosi naslov Trieste, 1974 in ki je letos dobila slovenski prevod Trst, 1974. Slovensko različico, ki je izšla pri založbi Mladika, so predstavili v četrtek, 11. decembra, v prostorih Tržaškega knjižnega središča. Na kulturnem dogodku sta poleg avtorja Massimiliana Stefanija in urednice Nadie Roncelli bila prisotna tudi avtor spremne besede Gianluca Paciucci in prevajalka Veronika Brecelj.

Avtor v svoji knjigi predstavi pretresljiv prizor bombnega napada na slovensko šolo, ob zgodbi pa postavlja različne like in junake, ki se vrtijo okrog tega dogodka, je uvodoma povedala urednica. “Njihove usode se približajo, oddaljijo se ena od druge, delo je večplastno, lahko ga beremo z različnih zornih kotov. V knjigi lahko sledimo intelektualnemu in duhovnemu razvoju mladih protagonistov, hkrati pa lahko knjigo beremo kot sliko takratnega Trsta.” Avtor zanimivo postavlja ogledalo naši manjšinski skupnosti v Trstu, pripoveduje pa tudi o odnosih med Slovenci in Italijani, zaradi tega je zelo dragoceno delo oz. knjiga, ki smo jo morda pogrešali, je sklenila Nadia Roncelli. O nastanku knjige, ki je sicer razdeljena v tri večja poglavja, to so Pomlad, Poletje in Jesen, je spregovoril sam avtor.

Roman je nastal skoraj po naključju, ko je med raziskovanjem naletel na fotografijo Piera Paola Pasolinija med obiskom v Trstu. Radovednost ga je pripeljala do časopisnih arhivov tistega časa in takrat je začel odkrivati vrsto pozabljenih dogodkov. Odločil se je, da bo iz vseh novih spoznanj oblikoval zgodbo, v katero bo vključil bombni napad, Pasolinijev obisk in druga pomembna dogajanja tistih burnih let. Pojasnil je, da je dogodek o bombnem napadu postal eno izmed osrednjih izhodišč romana, ki sicer prepleta zgodovinska dejstva z izmišljenimi liki in zgodbami. 27. aprila 1974 je pozno zvečer na šoli pri Svetem Ivanu eksplodirala bomba, ki so jo postavili člani italijanske skrajno desničarske organizacije. Ker je bil pozen večer, k sreči ni bilo žrtev, a škoda je bila velika, še hujše pa sporočilo napada, uperjeno proti slovenski skupnosti.

Roman se dogaja izključno v letu 1974 in skuša čim bolj pristno obnoviti vzdušje tistega časa, od mestnega vsakdana do vpliva filma in kulture. Glavna lika sta Maja, učenka slovenske šole, in Ruggero, mladi Italijan, ki sprva simpatizira s skrajno desnico. Spoznata se naključno, a življenjske okoliščine kmalu poskrbijo, da se njuni poti ločita. Oba nato prehodita lastno pot odraščanja: Ruggero se oddalji od neofašističnih idej, Maja pa se približa politiki. V romanu avtor obravnava tudi druge teme, kot je tema iskanja lastne spolne identitete, tema nasilja, predvsem pa nasilja v šolskem okolju.

V nadaljevanju je prevajalka Veronika Brecelj spregovorila o svojem delu in procesu prevajanja. Pojasnila je, da mora vsak prevajalec ob začetku dela najprej umakniti svoj glas in se čim bolj približati avtorjevemu. Med prevajanjem je prebirala dela iz obdobja, v katerem se dogaja roman, da bi vstopila v pravi jezik in slog, ki ga uporablja pisatelj. Pri prevajanju je bilo zanjo izjemno pomembno pravočasno začutiti, kdaj se v pripovedi spreminja slog. Roman namreč prepleta različne pripovedne oblike, ki se jim je morala prilagajati in posvetiti posebno pozornost, da je kljub spreminjanju pogledov pripoved ostala enotna. Ob branju romana je prepoznala temeljno napetost, ki spremlja skoraj vsakega mladostnika, to je prehod iz otroštva v adolescenco, kar je po njenem mnenju v romanu izjemno dobro prikazano. Ob koncu je Veronika Brecelj še dodala, da v svojem delu skuša vedno ohraniti ritem besedila, kar je ključen element. Pri prevajanju zato vedno išče rešitve, ki ritem ohranjajo živ in neprekinjen.

Nazadnje je na predstavitvi knjige spregovoril še avtor spremne besede Gianluca Paciucci. Zbranim je povedal, da je Trst mesto, v katerega se človek, natančneje tujec, postopoma vključi, a nikoli ne povsem. V primerjavi z drugimi mesti je vključevanje v Trst daljše in vedno znova zahteva kaj novega. Mesto je po njegovem mnenju skrivnostno, nenavadno, očarljivo in polno presenečenj, lepih in manj lepih. Kot enega ključnih izzivov izpostavlja jezik. Italijanska skupnost namreč po njegovih besedah vztrajno ostaja zaprta in ne vstopa v jezikovno raznolikost mesta, a vstopiti v neko mesto pomeni tudi vstopiti v njegove jezike. Paciucci je poudaril, da je avtor opravil izjemno delo, hkrati pa izpostavil tudi prepričanje, da današnji Trst brez dvoma ni tak, kot je bil takrat, kljub temu pa se mu zdi, da “bomba še vedno peče”, kot da bi se tisti tragični dogodek zgodil včeraj.