Tradicionalno kresovanje v Rupi, čaroben in srčen večer ob ognju in glasbi
V Rupi, kjer se zelena pokrajina sreča s toplino domačnosti, je tudi letos praznik ob svetem Ivanu zaživel v vsem svojem sijaju. Pri protipoplavnem nasipu se je v ponedeljek, 23. junija, odvijal prav poseben večer z naslovom Vonj morja, ki ga je organiziralo Prosvetno društvo Rupa-Peč v sklopu tradicionalnih Junijskih večerov, ki jih prireja Občina Sovodnje ob Soči. Večer je nastal v sodelovanju z ZSKP.
Dogodek, ki je postal nepogrešljiv del kulturnega utripa vasi, je znova združil mlado in staro, prijatelje in sosede, domačine in obiskovalce. Vsi so se zbrali s skupnim ciljem: ohraniti in praznovati tradicijo kresovanja. Prireditev se je začela s toplim nagovorom predsednika PD Rupa-Peč Alberta Kovica, ki je z iskrenimi besedami poudaril pomen ohranjanja ljudskih običajev in se iz srca zahvalil vsem, ki s trudom in predanostjo pomagajo pri pripravi dogodkov. “Pomembno je, da take tradicije živijo naprej,” je dejal in s tem nagovoril vsakogar, ki čuti povezanost s svojimi koreninami.
Dogajanje je nato obogatila Romana Teržan in prebrala odlomek iz knjige domačina Oskarja Pavletiča, ki z besedami ohranja spomine, modrosti in zgodbe našega prostora. Posebno vzdušje je pričarala glasbena skupina Klapa Solinar, ki je z izbranimi dalmatinskimi napevi, tako v a cappella izvedbi kot ob glasbeni spremljavi, ganila prisotne in napolnila večer z lepimi čustvi. Njihovi glasovi so nežno božali dušo, pesmi kot Solinar, Ruža crvena, Konoba pa so v marsikom prebudile nostalgijo, spomine in nasmeh.
Ko se je večer ovil v tišino, je napočil trenutek, ki ga so ga vsi nestrpno pričakovali – prižig kresa. Ogenj, simbol sonca, moči in očiščenja, je na robu vasi zablestel kot svetilnik tradicije. V žarečem plamenu je bilo čutiti nekaj pradavninskega, moč skupnosti, vezi med ljudmi ter spoštovanje do narave in prednikov. Kresovanje ni le dogodek, je duhovna izkušnja, ki prebuja globine naše identitete.
A brez dobrot iz domače kuhinje praznik ne bi bil popoln. Kot običajno so Rupenci pripravili krasno zakusko. Na dišeče rezine kruha so si navzoči mazali bakala, sardele so cvrčale izpod pridnih rok Jože, Urške in Giovannija, z domačim pecivom so se posladkali prav vsi, kapljica žlahtnega vina je spremljala sproščeno in praznično vzdušje. Vse je bilo postreženo z ljubeznijo in nasmehom, kar daje hrani in pijači še posebno vrednost.
Da je bil dogodek prikupen tudi očem, sta kot vsako leto poskrbeli sestri Betty in Bogdana Maraž, ki sta z občutkom in domišljijo ustvarili čudovito scenografijo in mogočen svetilnik, ki je krasil oder in ustvaril skoraj pravljično kuliso večera.
Večer v Rupi je bil praznik duše, poklon tradiciji, poklon ljudem, ki delajo s srcem, in opomnik, kako dragocene so skupnosti, ki se znajo povezati in praznovati. Hvaležnost, ki jo je bilo občutiti v zraku, se je zrcalila v očeh navzočih, ki so čutili, da je bilo vse, od prve note do zadnje sardele, pripravljeno z ljubeznijo. Večer je bil opomnik, da je življenje najlepše, ko ga delimo z drugimi.
