“Tisti, ki še verjamemo in delujemo za slovenstvo na našem območju, smo manjšina v manjšini malega naroda”

DSI / Jernej Šček in Kavarna Italija

Ščekova Kavarna Italija, ki je izšla pri Založništvu tržaškega tiska, je bila protagonistka ponedeljkovega večera (9. oktobra) v Društvu slovenskih izobražencev. To ni bila tradicionalna predstavitev knjige, temveč tudi trenutek razmišljanja za prisotne. Prav tako je tudi zasnovana knjiga, saj gre za pogovore (ki so izhajali v Sobotni prilogi Dela) z uglednimi predstavniki italijanske intelektualne kulture, za tehtno in temeljno refleksivno pisanje, ki skuša razvozlati osnovne sodobne problematike na več področjih ter v razmerju med slovenskim in italijanskim svetom. Med intervjuvanci je le en Slovenec, to je dr. Paolo Fonda, ki je z avtorjem tudi sooblikoval večer v Peterlinovi dvorani. Slovenski psihiater in psihoanalitik že od rojstva doživlja evropske konflikte, poklicno in osebno. V prvi vrsti je spoznaval in doživljal raznolike duševnosti, ki so tako značilne za naše mesto v zalivu. Prav zaradi tega ni bilo boljše osebe, ki bi povezovala ta dva svetova, slovenskega in italijanskega, je ob začetku pojasnil Jernej Šček. Intervju s Fondo je intelektualna in duhovna oporoka, besedilo, ki ostaja na papirju in je zrcalo dolge življenjske ter kulturne politično-strokovne poti. V njem ima Fonda priložnost nekoliko se izkašljati, zato mu je tudi zelo pri srcu, je povedal prisotnim in obrazložil, kako je pravzaprav treba živeti več let na tem območju, da lahko razumeš, kako je napeto in razburkano “morje”. V pogovoru s Ščekom, ki ga lahko preberete v zajetnem delu Kavarna Italija, se skuša Fonda dotakniti določenih kočljivih tematik in jih tudi razvozlati. “Naše malo slovenstvo je lahko velika prednost, če ga ne zakrivamo s kakšno mitologijo, izmišljenimi pripovedmi in iluzijami,” je povedal Fonda in dodal, da “smo to, kar smo, in to moramo vzeti na znanje, ne da bi si delali kakšne iluzije o večmilijonskem narodu”. Psihiater je dal v razmislek misel, kako narodi niso večni, se rodijo, razvijejo, zbolijo in umrejo. Udinjati se nekim fantazijam o večnosti in veličini nas lahko odtujuje od realnosti. To ne pomeni se vdati, je pojasnil, nasprotno, pomeni sprejeti in brez strahu predelati to stanje, ravno takrat lahko človek in narod delata brez strahu, s polno paro in bolj uspešno. V tem smislu je Šček dodal, da je majhnost pravzaprav privilegij, nekaj, kar nas približuje najbolj temeljnemu človekovemu bivanjskemu stanju, pojmu minljivosti. “Zato, če je pripadnost majhnemu narodu lahko tudi privilegij, je manjšinskost morda privilegij privilegija. Kaj se šele lahko pove o tistih, ki znotraj manjšine še verjamemo in delujemo za slovenstvo … To bi lahko bila manjšina v manjšini malega naroda,” je duhovito dejal Šček. S tem se je strinjal tudi Fonda, ki je še izpostavil razmerje med manjšino in večino. Manjšina namreč obstaja le v bližini neke večine, ker če bi gledali samo v manjšino, bi bilo omejevalno. Privilegij je prav možnost plavati v dveh vodah, saj se tako razširi življenjski prostor, v katerem obstaja medsebojna obogatitev, novi izzivi in kulturno bogastvo.

Predavatelja sta se potem zaustavila na vedenjskih in vrednotnih vzorcih, ki jih nismo izbrali sami, ampak smo jih dedovali. Ti se ponavljajo in prenašajo iz generacije v generacijo. Družinski spomin in osebne vrednote so seveda pomembni, ne smemo pa pustiti, da nas obremenjujejo in omejujejo v sedanjosti. Večkrat se zgodovina žal uporablja kot orožje, veliko je manipulacije … Resnica je, da nobeden ni brezmadežen in vsak mora priznati svoje grehe, če želimo priti do sprave. Takemu stanju smo vsakodnevna priča prav na našem območju. Zgodovinski spomin je naša sreča in naš križ, saj lahko postane tudi otežujoč in omejujoč, če nismo sposobni pogledati čezenj. Le takrat lahko ustvarimo neko plodno energijo. Mogoče bo to dejanje prelomna točka tretje generacije, opozarja in opazuje Šček. Mogoče je treba še nekoliko počakati, da se te vsebine poležejo, sprostijo in nekoliko oddalijo, takrat bomo pripravljeni delati te korake. Z omenjeno tretjo generacijo ima avtor že konkretne izkušnje, saj bo ta predmet naslednje publikacije oz. nadaljevanja Kavarne Italija in pravzaprav tega posebnega procesa medsebojnega spoznavanja in zrcaljenja na tem majhnem, a bogatem koščku sveta.