Tisočletne vezi med Comom in Oglejem

Kard. Cantoni je razkril zgodbo o povezanosti skupnosti, ki sta delili vero, obred in usodo

“Lectio magistralis”, ki jo je imel škof Coma, kardinal Oscar Cantoni, 12. julija pred slovesnim somaševanjem v Ogleju, je razkrilo zgodbo o dveh cerkvenih skupnostih – škofiji Como in Oglejskem patriarhatu – ki sta si bili kljub geografski oddaljenosti zelo blizu. Njuna pot se je začela s skupnimi rimskimi koreninami, se nadaljevala skozi burna obdobja cerkvenih razkolov in političnih prevratov, vzpostavila tesno tisočletno vez in se končala z upravnimi odločitvami, ki so ju ponovno ločile.

Obe mesti, Como in Oglej, sta bili ustanovljeni kot rimski koloniji na pomembnih mejnih območjih, obkroženih z vodo – Como ob jezeru Lario, Oglej ob morju. Cerkveno sta bili sprva močno povezani z Milanom in vplivnim svetim Ambrožem, ki je bil ključen za vzpostavitev obeh cerkva. Medtem ko je Oglej v 5. stoletju postal močan patriarhat z obsežno jurisdikcijo, je škofija Como šele dobivala svoje obrise.

Preokret v njunih odnosih sta predstavljala razkol v 6. stoletju in prihod Langobardov. Razkol, ki je nastal zaradi cesarjevega poskusa pomiritve monofizitov na petem ekumenskem koncilu, je povzročil močan odpor na Zahodu. Oglej je bil trdnjava tega odpora, njegov škof Pavlin pa je celo prevzel naziv patriarh. Como, ki ni želel pozabiti na vlogo svojega škofa Abundija pri uspehu kalcedonskega koncila, se je prav tako pridružil razkolu. Prihod Langobardov v Italijo je prinesel dodatno zmedo. Škofje so bežali v bolj varna območja – oglejski v Gradež, tisti iz Coma na otok Comacina. Medtem ko so bizantinski pritiski skušali ponovno združiti škofe z Rimom, se je oglejska Cerkev razdelila na dva dela: enega v Gradežu (v edinosti z Rimom) in enega v Čedadu (pod langobardsko zaščito in v razkolu).

V teh okoliščinah je Como, ki je ostal zvest razkolniškemu gibanju, leta 607 poiskal svojega novega škofa v Ogleju namesto v Milanu. To je bil Agripin, o katerem priča pomemben latinski napis, ki poudarja oglejski izvor škofa in trdno zvestobo Coma prvim štirim ekumenskim koncilom. To je bil tudi najstarejši epigrafski dokaz uporabe naziva “patriarh” za oglejskega škofa. Razkol “treh poglavij” se je sicer uradno končal šele leta 698, vendar je vez med Comom in Oglejem ostala.

Ta vez je trajala celih tisoč let, vse do sredine 18. stoletja. Škofe v Comu je v tem obdobju potrjeval oglejski patriarh. V srednjem veku sta obe Cerkvi delili čaščenje svete Evfemije, oglejski patriarh pa je potrdil tudi pomembno ustanovitev samostana sv. Abundija v Comu. Zanimivo je, da je bil celo en škof Coma, Raimondo della Torre, v 13. stoletju povišan v oglejskega patriarha. V času reformacije sta se obe območji spopadali s prisotnostjo protestantov.

Konec tisočletne skupne poti je bil silovit. Leta 1751 je bil Oglejski patriarhat ukinjen zaradi političnih interesov avstrijske cesarice Marije Terezije in Beneške republike, ki sta želeli odpraviti cerkvene jurisdikcije, ki so presegale državne meje. Ozemlje patriarhata so si razdelile nove nadškofije, Como pa je za kratek čas postal sufragan goriške nadškofije. Končno pa se je leta 1789 Como vrnil pod okrilje Milana, kar je na neki način zaokrožilo zgodovino in ga vrnilo k prvotnim “ambrozijanskim” koreninam.

Kardinal Cantoni je na koncu svojega predavanja poudaril, da je bila dolgoletna povezava med Comom in Oglejem v veliki meri institucionalna, a je ostala prepoznavna predvsem skozi poseben obred (“rito patriarchino”), ki je pustil trajen pečat v liturgični praksi Cerkve v Comu. Predvsem pa je to zgodba o dveh skupnostih in njuni trdni veri, ki je kljubovala burnim časom.