Tihi odmevi duše, ki v svetu minljivosti hrepeni po svetlobi
Izšla je trijezična (slovenska, italijanska in angleška) pesniška zbirka Ambroža Kodelje “Koraki – Footsteps – Passi”
Decembra 2024 je izšla trijezična pesniška zbirka Ambroža Kodelje Koraki – Footsteps – Passi. Dolgoletni župnik v Doberdobu, pronicljiv izobraženec in nenazadnje naš zvesti sodelavec je svoje pesmi že izdal ob svoji 80-letnici; po nekaj letih so izšle še v italijanskem prevodu, za katerega je poskrbela Jolka Milič. Tokrat pa imamo v rokah knjižico – izdal jo je MV Postojna za Župnijski urad Doberdob –, v kateri lahko okrog 40 pesmi beremo tudi v angleškem prevodu Alexandra Milavca Browna.
Iz uvodnih besed Petra Kovačiča – Peršina izvemo, da je Kodelja snoval svoje pesniške začetke že v ljubljanskem bogoslovju, “kjer se je konec 60. in v začetku 70. let prejšnjega stoletja zbrala druščina literarno in publicistično nadarjenih bogoslovcev”, ki so skušali slediti klicu 2. vatikanskega koncila. Njihov “vstop v javnost pa je bil šok tako za monolitno ideološko politiko države kot za zakristijsko mentaliteto slovenske duhovščine, ki je ždela v prestrašenem krču”. Žar prvega ognja mladostniškega duhovništva je Kodelja ves čas ohranil, še piše Kovačič Peršin, morda tudi zato, ker je večino svojega delovanja posvetil rojakom v drugačnem okolju, v zamejstvu. Osnovna nit njegovega pesnikovanja je “izpoved osebne, pristne vere”: ta doživljanja izraža “z racionalno distanco, a prav to ga razkriva kot človeka mističnega doživljanja Božje bližine”. Njegove pesmi nagovarjajo bralca kot “pomniki osamljenci v gluhem času usihajoče vere sodobnega človeka in kličejo k preseganju našega tu-bivanja”, še ugotavlja pisec uvodnih misli.
Avtor barvnih ilustracij je akademski slikar Krištof Zupet, umetnik, ki v neizprosnem iskanju resnice razkriva več kot zgolj zunanjost. Njegovo sodelovanje ni naključno, saj ga s Kodeljo veže dolgoletno prijateljstvo. Zupetova umetniška interpretacija daje delu dodatno razsežnost, saj bralca popelje v svet, kjer se vizualno in literarno prepletata v zanimivo celoto.
Kdor vzame knjižico v roke, stopi na tiho pot avtorjevega duhovnega in človeškega izkustva, ki v svoji preprostosti skriva silno moč. Pesmi, zapisane brez stilističnih olepšav, prežemajo izpovedi, ki so v temelju eksistencialne. Govorijo o minljivosti, ljubezni, trpljenju, molitvi, spominu, upanju. Ne “kričijo”, ne šokirajo ali iščejo literarne pozornosti, pač pa šepetajo – in prav s tem šepetom dosegajo globine bralčevega notranjega sveta. V mnogih pesmih izstopa ponižna navzočnost avtorja – prej pričevalca kot literarnega virtuoza – pred neizrekljivim. Gospod, ki se večkrat pojavlja kot naslovnik in sogovornik, ni podoba vsemogočnega sodnika, temveč Tisti, ki tudi molči, ki posluša, ki je prisoten v pogledih in tišini, ki se razodeva v drobnih dejanjih vsakdanjega življenja. Odnos med človekom in Bogom v pesmih Ambroža Kodelje ni teološko poučen, temveč intimno izkustven. Kot dotik, opomin, čakanje, blagoslov. Pesmi pogosto zvenijo kot osebne molitve, toda ne kot liturgični obrazci, temveč kot človeške prošnje za bližino, razumevanje, tolažbo. Pesnik se ne postavlja v vlogo razlagalca sveta, temveč nekoga, ki “prinaša svoj molk kot darilo”. Njegova vera ni zmagoslavna, ampak ranljiva, prisotna v dvomih in spominih, v soočanju z minevanjem, v sočutju do drugega.
Zbirka ni homogena le v tonu, temveč tudi v tematski razvejenosti, ki pa se vedno znova vrača k človeku kot bitju, ki hodi. Od tod tudi naslov Koraki, ki ne označuje le fizičnega gibanja, temveč simbolizira bivanje kot pot. Vsaka pesem je en korak – včasih v bolečini, drugič v tihi radosti, pogosto pa v preprostem vsakdanjem zavedanju navzočnosti (ali odsotnosti) Njega. Posebej ganljiva je pesem Minljivost, v kateri pesnik opiše trenutek najdbe vojakove lobanje na kraški zemlji. Njegova reakcija je molitev, sočutje, poklon neznanemu. Ta motiv se v zbirki večkrat pojavlja: v neznanem drugem prepoznamo sebi enakega. Občutek empatije in skupnosti, utemeljen v spoštovanju in notranji skrbi za drugega, daje zbirki posebno etično moč. Pesmi se ne bojijo čustev, bralcu jih prepuščajo v pristni obliki. Prav vsak verz se zdi, kot da ga je pesnik najprej dolgo nosil v sebi, nato pa v čistem in neposrednem jeziku vrgel na papir.
Poezija zbirke Koraki je izrazito refleksivna, nikakor pa ne hermetična ali odtujena. Pesnik ne beži v teorije, ne zapira se v konceptualno zgradbo. Njegova vera in dvom, njegova zaskrbljenost in upanje, njegovi molki in prošnje so zapisani v jeziku, ki ga razume vsak, ki se je kdaj vprašal: Kdo sem? Kam grem? Kaj bo ostalo? Kar nekaj pesmi se ukvarja z minevanjem, z zaznavanjem zgodovine, osebne in kolektivne. Vendar se te pesmi vedno vračajo k svetlobi, pa čeprav samo kot upanju. To je doživeta in zrela poezija, ki ve, da je večnost nekaj, kar “se bliža s hitrimi koraki”.
Formalno so pesmi preproste; to pa ne zmanjšuje njihove globine, obratno, jo še poudarja. Kratki verzi omogočajo poglobljeno tišino med stihi. To je oblika, ki ustreza vsebini: ni umetniškega blefa, ni igre z jezikom zaradi igre same, ni ironične distance. V svetu, v katerem pogosto prevladuje cinična ali konceptualna poezija, Koraki prinašajo iskrenost in predanost, ki ni naivna, avtentičnost in tiho modrost, sad avtorjeve duhovne poti. In vendar pesmi ne zanemarjajo konkretnega: starček, žuljave roke, kamniti Kras, gomila itd. so resnične podobe, ki zasidrajo duhovno izkustvo v fizično, otipljivo življenje. To ni vera, ki lebdi nad svetom, ampak v vsakdanjem življenju utelešena vera, ki odpira prostor za srečanje z drugim, z Bogom, z lastno ranljivostjo.
Koraki – Footsteps – Passi je duhovno izpovedna zbirka, namenjena bralcu, ki ve, da se najgloblje stvari ne izgovarjajo na glas. Od njega zahteva pripravljenost na počasno branje in tišino, morda tudi na notranji odziv. Kdor si zanjo vzame čas, bo našel besede, ki se zasidrajo globoko, besede, ki bodo hodile z njim. Kot Tisti, ki mu pesnik skozi vso zbirko govori: “Čakam Te … Hvala, Gospod.”
