Težko, res težko bo ponovno zaživeti s polno paro in pri društvih spet spraviti delo v pogon

Piše: Matevž Čotar

Koronavirus je za veliko časa zamrznil skoraj vse dejavnosti na vseh področjih. To se je zgodilo tudi v športu, profesionalnem, amaterskem in mladinskem, ki je veliko bogastvo tudi naše slovenske narodne skupnosti. O športu, športni dejavnosti in Združenju slovenskih športnih društev v Italiji v izrednih časih smo se pogovorili s predsednikom ZSŠDI prof. Ivanom Peterlinom.

Kako je ZSŠDI reagiralo na izredno stanje in ukrepe proti širjenju koronavirusa? 

Naj takoj povem, da je tudi nas, kot vsa druga področja družbenega življenja v Italiji, koronavirus povsem presenetil in sploh nismo pričakovali, da bo ta novi, zahrbtni sovražnik človekovega organizma mogel do temeljev zamajati naše življenje in življenjske navade nasploh, da bo celotno družbo v državi spravil dobesedno na kolena. Popolnoma pravilno je državno politično vodstvo odreagiralo s celo vrsto tudi ostrih ukrepov, ki naj predvsem skušajo obvarovati človeška življenja. Zato smo tudi vsi mi z velikim razumevanjem sprejeli vse ukrepe, čeprav nam je bilo takoj jasno, da bodo le-ti močno usekali po vseh dejavnostih družbe, od šolstva do gospodarstva, do popolne prepovedi  vseh srečevanj tako kulturnih kot vseh drugih, na katerih se zbirajo ljudje. Tako je tudi na športnem področju prišlo do popolnega mrka, saj so vse dejavnosti zamrle. In prav je, da je do tega prišlo! Če je res, da se koronavirus prenaša od človeka na človeka, je prav, da okužbe skušamo omejiti z vsemi sredstvi, ki jih ima država na razpolago. Teh pa, žal, ni veliko! Seveda je žalostno, če pomislimo, da so ukrepi morali udariti prav na področje človeške telesne komunikacije, kar zelo težko prenašamo, a zdi se, da drugih orožij v tem trenutku zdravstvo nima.

Društva oz. članice so se obračali na združenje za razne informacije; ali so bili vsi dobro seznanjeni z ukrepi? 

Naj poudarim, da so bila vsa naša športna društva  zelo na tekočem o vsem dogajanju in so se znala disciplinirano podrediti vsem ukrepom, ki jih je predpisalo predsedstvo vlade. Poudariti moram tudi, da so tako pokrajinske kot deželne športne organizacije, od olimpijskega odbora do panožnih športnih  zvez, temeljito obveščala društva o brezizhodni situaciji, tako da društva niso potrebovala nobenih naših dodatnih navodil. Vsi so se zelo disciplinirano držali določil, vsi so prekinili delovanje, in to na vseh ravneh, tako da se o naših društvih lahko samo pohvalno izrazim. Športne sezone je dejansko konec. Kako se bo stvar resnično končala, pa bo vsaka deželna panožna zveza odločala avtonomno in po svoji lastni presoji, takoj ko bo alarmno stanje mimo. V tem trenutku vsi lahko le potrpežljivo čakamo, v upanju, da bo kmalu nastopil svetlejši dan.

Ste z odborniki v stalnem stiku? Uslužbenci so na delu?

Glede na stroge ukrepe smo morali oba naša urada – v Trstu in Gorici – zapreti. Zaprta bosta, dokler se situacija ne bo umirila in bomo spet lahko začeli vsakdanje delo. Uslužbenci tekoče zadeve opravljajo, kot druge ustanove, od doma. A lagal bi, če bi tajil, da se nam v teh časih v glavah pletejo načrti za sestavo različnih strateških prijemov, ki so usmerjeni v obdobje “potem”! Radi bi namreč čim prej spet zlezli na zeleno vejo. A težko bo, zelo težko! Tega se dobro zavedamo, zato pa se tudi že zdaj skušamo pripraviti na to, kar nas čaka, ko bo koronavirus mimo.

Ob teh razmišljanjih pa se tudi dobro zavedamo, da na tem svetu ni samo šport, da so tu tudi druge pomembne dejavnosti in da bo pri vseh ponovni vzpon zelo težak in od vseh nas, od naše dobre volje in sposobnosti usklajevanja stališč bo odvisno, koliko časa bomo potrebovali, da bomo lahko spet zadihali s polnimi pljuči!

Kateri dogodki so odpadli in kdaj jih boste nadoknadili? Ste imeli težave zaradi  projektov, ki so že potekali? 

Žal so odpadli vsi dogodki, ki jih je ZSŠDI načrtovalo za ta čas. Tako nam je bilo že sporočeno, da je Europeada, na katero smo se že dalj časa intenzivno pripravljali, prenesena na junij prihodnjega leta. Škoda! Odpadla sta tudi oba načrtovana izobraževalna seminarja, tako za mlade odbornike kot za starejše. Zamrlo je vse naše delo na šolah. Na kasnejši datum smo morali preložiti finale jezikovnega poligona, prav tako deželni finale za osnovnošolce v igri med dvema ognjema. Pod vprašajem je tudi naš letni redni občni zbor, ki ga bomo morali iz aprila prenesti na kasnejši datum. Zaskrbljeni smo tudi, ali nam bo sploh uspelo prirediti naš junijski Zlati let, prav tako je pod vprašajem letošnje Srečanje slovenskih športnikov iz obmejnih dežel, ki bi  moralo biti v Kidričevem. Zaskrbljeni pa smo tudi nad usodo Iger prijateljstva, ki bi jih letos morali prirediti mi v Trstu.

Škoda, ki nam jo povzroča koronavirus, je res ogromna. Težko, res težko bo ponovno zaživeti s polno paro in pri društvih spet spraviti delo v pogon.

Pri vsem tem me skrbi tudi ekonomska plat naše celotne športne dejavnosti. Ta v glavnem sloni na nenadomestljivi podpori staršev in na temeljni podpori naših večjih in manjših gospodarskih krogov, ki naše športno gibanje podpirajo, v mlade verjamejo tudi zato, ker je morda prav to področje eno tistih, ki res lahko nudi poudarjeno vidljivost, kar je tudi končni cilj vsakega pokroviteljstva. A koronavirus je dobesedno spravil na kolena tudi gospodarstvo in tudi za to področje bo potrebnih kar nekaj časa in naporov, da se bo spet postavilo na noge. Zato sem zaskrbljen, saj dvomim, da bo lahko naše gospodarstvo spet tako velikodušno kot v preteklosti podprlo naš šport, pa ne samo njega, saj gospodarstvo stoji ob boku tudi naši kulturi in drugim dejavnostim, s katerimi se ukvarja naša narodnostna skupnost v Italiji.

Virus je hud udarec za šport in športnike, ki težko mirujejo. Ironija je tudi ta, da bi bila športna dejavnost v takih situacijah primerna za vsakogar, a večina ljudi nima primernega prostora za to. 

Tako kot svetujejo strokovnjaki po spletu in televizijskih ekranih, lahko vsakdo rekreativno skrbi za dobro telesno počutje tudi doma in res ni potrebno, da gre na cesto in s tem ogroža druge ljudi.

Ko govorimo o virusu in športu na državni ravni, pride bolj do spopada med interesi, denarjem, televizijskimi pravicami itd. Mi pa pogrešamo športno dejavnost kot trenutek tekmovanja, sprostitve, druženja oz. tistih pravih vrednot, ki bi morale označevati šport … Kaj menite? Drži?

Res je! Vrhunski šport je svet velikanskih ekonomskih interesov, je pač svet biznisa! Naš šport pa je za zdaj, na srečo, le nekaj drugega. Naš šport je trenutek druženja, ustvarjanje prijateljstva, je trenutek zdrave vzgoje in, ne nazadnje, je to trenutek utrjevanja narodne zavesti in utrjevanja slovenskega jezika.

Kaj bi še radi dodali?

Morda to, da me pri vseh radijskih, televizijskih in drugih poročilih, ki poročajo o hitri širitvi koronavirusa v Italiji in drugod po svetu, izredno moti stalno poudarjanje, da tej zahrbtni bolezni usodno podlegajo predvsem starejši ljudje, da so to vsekakor ljudje, ki so že itak imeli kako drugo patologijo, s katero so se že dalj časa spopadali, in jim je docela ohromila imunski sistem in jih telesno zelo ošibila. To stalno poudarjanje mi je srce napolnilo z malodušjem, žalostjo in grenkobo. Iz teh poročil namreč izzveneva sporočilo, da so sedemdesetletniki in starejši že itak na koncu življenjske poti in jim torej ni usojeno, da bi še dolgo tavali po tem svetu. Priznam, da se ob poslušanju takih poročil smilim samemu sebi in smilijo se mi vsi nonoti in none.

S televizijskih ekranov in iz radijskih sprejemnikov odmevajo sicer upravičeni spoti oblasti, ki nagovarjajo ljudi nekako takole: “Bodimo strnjeni, a samo na razdaljo! Nobenega stiska rok, nobenega objema, kaj šele poljuba! Pazimo na vsaj metrsko razdaljo drug od drugega”! Težko, res težko je zatajiti v nas samih srčno željo, da bi stalno stali ob strani tistim, ki jih imamo radi! Morda pa je prav to največja in najhujša kazen, ki nam jo nalaga koronavirus!

Pogovor: prof. Ivan Peterlin

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme