Teden molitve za edinost kristjanov - "Dialog je edini način za razumevanje drugega"

POGOVOR – Jens Hansen, pastor protestantske Cerkve v Gorici

Protestantizem je bil v našem ozemlju prisoten do druge polovice 16. stoletja, v Gorico pa je prodrl iz sosednjih pokrajin z nastopom Primoža Trubarja in drugih protestantskih pridigarjev. Učinkovitost Trubarjeve propagande je bila povezana s podporo plemstva nemškega porekla in goriške grofije. Preden je bil Trubar izgnan, kot vsi protestantje iz avstrijskih dežel leta 1565, je pri nas pridigal na raznih krajih, v Gorici z balkona hiše, ki še danes stoji ob križišču med Raštelom in D’Annunzievo ulico, kot opozarja tudi plošča na steni. Leta 1820 se je protestantizem v Gorici ponovno uradno pojavil prek frankfurtskega trgovca Johanna Christopha Ritterja. Svojo kolonialno rafinerijo sladkorja je preselil v Trst in Gorico ter k upravljanju poklical nekaj svojih rojakov iz Nemčije, ki so po nekaj letih dobili dovoljenje za lastno bogoslužje. Na zemljišču, ki ga je pozneje podaril Karl Ritter, so lahko zgradili cerkev v Ulici Diaz, ki je bila slovesno odprta leta 1864 in ki stoji še danes. Ob koncu leta smo se pogovorili s pastorjem Jensom Hansenom, ki danes upravlja protestantsko metodistično Cerkev, ki se je rodila v preteklosti znotraj anglikanske Cerkve.

Kje ste se rodili in kako, da ste izbrali prav Gorico za vaše pastoralno delovanje?

Rodil sem se in odraščal v Nemčiji, v Kielu, na skrajnem severu ob Baltskem morju, kjer sem bil posvečen tudi v luteranskega pastorja. Po šestih letih sem se odločil za pastoralo v Italiji. Šestindvajset let sem deloval v Cerkvah na Siciliji in v Kalabriji. Pred petimi leti se je osrednja oblast odločila, da me preseli v Videm oziroma Gorico.

Kaj je značilno za vašo Cerkev?

Za goriško metodistično Cerkev je značilno to, kar imajo vse metodistične Cerkve v Italiji. To je Cerkev, ki se je rodila iz preporoda. Njena značilnost je, da je zelo občutljiva do bližnjega, predvsem do najrevnejših. Metodistične Cerkve so prepričane, da človek ne more verjeti v Boga, ne da bi bil ob strani teh “zadnjih”.

Kaj mislite o praznovanju Gorice kot prestolnice evropske kulture 2025?

Zelo lepa stvar, da sta postali Gorica in Nova Gorica prestolnica kulture. Med drugim sem bil lani v Chemnitzu, nemškem mestu, ki je tudi prestolnica Evrope 2025. Gorici sta gotovo kraja z bogato zgodovino in tudi območje prehoda. Ker so se tukaj godili tragični dogodki, ne samo prva in druga svetovna vojna, je ta kraj poklican postati gostoljuben in odprt prostor do bližnjega, drugega. Meja bi morala tako ostati le kot simbol, in ne razmejitvena črta.

Pred kratkim ste bili torej na obisku v Chemnitzu v vzhodni Nemčiji, v mestu, ki je skupaj z Gorico tudi Evropska prestolnica kulture 2025. Je to mesto podobno Gorici?

Tudi Chemnitz je mesto na meji kot Gorica, vendar ima povsem drugačno zgodovino. Do leta 1989 je bil veliko industrijsko mesto ob vzhodni meji v Nemški demokratični republiki. Po združitvi se je mesto izpraznilo. Imelo je več kot 350.000 prebivalcev, danes jih ima 200.000 in veliko praznih hiš. Opazil pa sem, da je tudi njim uspelo pripraviti zanimiv program za leto 2025. Globok vtis je name naredilo njihovo vodilo, angleška zveza “C the Unseen” (gledati, kar je skritega, kar se ne vidi), ker se počutijo kot zadnji in nevidni. Nanaša se na stavbe, ceste, ljudi itd. Kaže na mesto, ki se mora nekako obnoviti.

Imate domotožje po rojstnem kraju?

Prav domotožja morda ne, vendar rojstni kraj rad obiščem med poletnim dopustom in srečujem stare sorodnike in prijatelje.

Kakšna je pastorjeva dejavnost? Kaj počne protestantski pastor? Kakšna je razlika s katoliškim duhovnikom?

Predvsem pastor ne dela, ampak je pastor 24 ur na dan. Moje življenje je vse popolnoma posvečeno temu, da skušam pričevati o veri in poskrbeti, da vidita Cerkev in tudi družba rezultate naše vere. Kot pastor se ukvarjam s poglabljanjem v Sveto pismo, s katehezo, cerkvenimi srečanji, nedeljskimi bogoslužji, veliko pa sem prisoten tudi v družbi, pri ekumenskem dialogu, socialnem delu in drugo. Zato lahko rečem, da je moje življenje popolnoma posvečeno Gospodu.

Kaj najbolj cenite pri svojem delu?

Lahko rečem, da me zelo navdušuje srečanje, ki ga imam z veliko osebami in njihovimi družinami. Ne upravljam neposredno neke skupnosti, ker so za to poklicani drugi, ampak prihajam v stik in odnos z ljudmi in to je čudovita izkušnja mojega pastoralnega dela.

Pred kratkim ste imeli sinodo …

Ja, pravzaprav imamo sinodo vsako leto. Na njej razpravljamo o nalogah naše Cerkve in pomembnih družbenih temah, kot so izseljevanje, etična vprašanja, bioetika. Pravzaprav je sinoda tista, ki upravlja celotno našo Cerkev.

Se je kaj spremenilo v Cerkvi, odkar ste študirali teologijo in bili posvečeni v pastorja?

Ja, veliko. Lahko bi napisal roman. Moj letnik je verjetno zadnja generacija, ki je prehodila klasično pot od študija do zagotovljene službe. Nove generacije imajo veliko bolj negotovo začrtano pot in sploh ne vedo, kakšno službo bodo imele. Veliko se je spremenilo tudi v Cerkvi. V mojih mladih letih je Cerkev pokrivala več kot 90 % prebivalstva, danes pa je zelo padlo število vernikov. Vendar to ne pomeni, da ljudje nimajo velike želje po duhovnosti, ki bi jo radi živeli in konkretizirali. Cerkve same so danes na žalost manj privlačne, a tudi manj sposobne in manj pripravljene dati pravilne odgovore na vprašanja današnjega človeka. 

Kaj je vzrok tej pomanjkljivosti in od kod krhkost današnje vere?

Vzrokov je več. Sociološko bi lahko rekli, da se vidi pomanjkljivosti ne samo v Cerkvi, ampak tudi v drugih institucijah: v šoli, sindikatih, politiki. V današnji porabniški družbi so vsi zelo zaposleni in nimajo časa, da bi socializirali. Bolj so pripravljeni porabljati, uživati in na novo kupovati. Potem je seveda mnogo drugih ponudb, ki prihajajo iz drugih verstev, včasih tudi nam tujih, ki jih prej ni bilo. V petdesetih letih si lahko pritegnil mlade le, da si jim ponudil mizo z namiznim tenisom in že so se pridružili. Dandanes jim to ne zadostuje. Cerkev je danes le ena ponudba med tolikimi drugimi. To ne pomeni, da ne smemo iskati načina, da pritegnemo mlade in stare.

Kakšne odnose imate z drugimi Cerkvami? Kako deluje ekumenizem v Gorici?

Dober odnos imamo s katoliško Cerkvijo, manj stikov pa s pravoslavno Cerkvijo. V načrtu za leto GO! 2025 je tudi želja, da se pripravi festival religij, na katerem naj bi se septembra srečala vsa verstva, ki so na tem območju: katoličani, protestanti, pravoslavni, muslimani in tudi budisti. Dialog je edini način za razumevanje drugega.

Kaj se lahko nauči katoliška Cerkev od protestantske in obratno?

Katoličani imajo nekaj, kar lahko ponudijo nam. Učijo nas, da je vera celostni človekov odgovor na odrešenjsko besedo Boga samega. To pomeni, da vero sprejemamo z vsemi čuti. Zato so tudi tako pomembna znamenja, kot so voda pri krstu, olje itd. Zakramenti ne sodijo primarno v red besede, ampak v red delovanja, so najprej neko dogajanje, ki teži h konkretnemu in pozitivnemu učinku. Zato tudi katoličani zelo radi poudarjajo, da je treba vero razumeti s celim telesom. Katoličani so se od nas naučili, da je Božje oznanilo tudi Božja beseda, ki deluje v človeku, ki jo sprejme, kot trdi sv. Pavel. Drugi vatikanski koncil je govoril o različnih povezavah med vernikih, ki se hranijo s Kristusom pri mizi Božje besede in evharistije. Da pa imamo na primer avtorizirano Sveto pismo v italijanskem ali slovenskem jeziku, je sad večstoletne reforme in protestantski reformatorji so najprej prevedli Sveto pismo, da bi ga lahko vsi brali. V zadnjih letih imamo tudi dokumente, ki so spremenili ekumenske odnose in zaradi katerih sedaj lahko veliko bolje hodimo po skupni začrtani poti.

Koliko privržencev ima metodistična Cerkev v Gorici?

Tukaj smo v manjšem številu. Približno 40 nas je. V Vidmu nas je že več kot sto. V drugih mestih Italije je tudi večje število metodistov, na primer v Milanu več kot tisoč. V Turinu je tudi večje število. Med drugim tam obstaja protestantska valdeška Cerkev že od Napoleona naprej. 

Kateri so glavni izzivi današnje kulture za verujočo misel?

Izziv je živeti vero in vključevati vernike, biti kritičen glasnik, ki jasno gleda na misel, ki prihaja iz Svetega pisma.

Pravijo, da je jezik Cerkve daleč od ljudi …

Cerkev je imela vedno svoj jezik, ki je bil namenjen samo tistim, ki so se udeleževali bogoslužja. Živimo pa v sekularizirani družbi in se moramo sporazumeti z vsemi. Naučiti se moramo pogovarjati s civilno družbo, govoriti tudi s tistimi, ki živijo zunaj Cerkve, ter poslušati njihove skrbi, strahove, želje. Dandanes je težava ravno v tem, da ne znamo komunicirati, ker imamo vsi veliko težav in strahov.

Nemčija je bila od 17. stoletja dalje najbogatejša država, kar se tiče kulture. Lahko omenimo Bacha, Goetheja, Einsteina in druge. Kako to, da je potem prišlo do katastrofe v drugi svetovni vojni s Hitlerjem?

Toda vse to je bilo že prej pripravljeno, pred Hitlerjevim nastopom. Potem je prišel nacionalizem, izgubljena prva svetovna vojna in to je bil humus, kjer so se lahko rodile napačne ideje. Ni samo vprašanje Hitlerja, tu je odgovornost vseh, in to je lahko nauk za današnji čas, ko je demokracija ogrožena.

Kaj pomeni danes imeti vero v Boga?

Najprej verjamem, da ni Boga “tam zgoraj”, ampak da je Bog tukaj med nami in prek nas posega v ta svet. Obstoj Boga je filozofski koncept in Bog v Svetem pismu ni Bog, ki bi filozofiral. Predstavi se Mojzesu z besedami: “Jaz sem, ki sem”, kar pomeni: jaz sem tu za vas.

Ljudje danes niso zadovoljni s svojim življenjem, obstaja gospodarska in kulturna kriza. Kako vidite leto 2025? Veliko je osamljenosti, malo skupnosti. Pokojni kardinal Martini je nekoč dejal, da je osamljenost tudi pozitivna, vendar tu živimo skoraj v izolaciji. Kaj bo z našo skupnostjo?

Po eni strani smo lahko zelo zaskrbljeni, ker še vedno potekajo številne vojne: v Ukrajini, v Gazi, v Siriji. Vendar moramo biti prepričani, da naš Bog ostaja še vedno Gospodar zgodovine, in moramo zaupati, čeprav smo priča tolikšnemu zlu. Naš Bog ni intervencijski Bog, ki nas rešuje, ko ne zmoremo več naprej. Protestantski pater Bonhoeffer je nekoč dejal: “Nočem Boga gasilca, moj Bog je v središču mojega življenja, kot je tudi v središču Cerkve.” Skupnost pomeni biti v zvezi z drugimi v Cerkvi in živeti v socializaciji. Ne pozabimo, da je Bog predvsem odnos in da je vera odnos, ki ga imamo z Bogom, svojim bližnjim in samim seboj.

Potem je optimizem v cerkvi obvezen?

Smo verniki in živimo v tem svetu, ki je lahko strašljiv, hudoben, vendar sile zla ne bodo nikoli imele zadnje besede, najmočnejša beseda je Božja ljubezen, ki bo zmagala, čeprav ne vemo kdaj in kako.

Zahvaljujem se Vam za pogovor.