Tako pač je! (14)

Malce sem oporekal, da se kakšne najbrž le najde med zapisi, ki jih objavljamo v našem tedniku, nazadnje pa sem mu le priznal, da tudi sam ne vem več, kako naj se znajdem v tej goščavi, pravzaprav poplavi knjig, ki nam jih založbe ponujajo ves čas, med njimi pa ne najdem take, ki bi me navdušila.
“Tudi sam nisem našel kake odmevne, pravzaprav se mi zdi, da je tudi to znamenje časov, v katerih živimo”, mi je še dodal, nekaj minut časa sva si za debato o knjigah vzela pred svečanim odprtjem Tržaškega knjižnega središča, katerega se je tudi on, kot stotine drugih, rade volje udeležil. Z Oberdankovega trga sva skozi visoka, naravnost svečana okna zrla v notranjost, izračunala, da je razstavljenih “samo” okrog pet do šest tisoč knjig, da pa bi se jih dalo na krasne police postaviti še in še. Tudi on je bil eden tistih, ki smo tisti večer v Trstu družno navijali za pisatelja Marka Sosiča, da bi mu tisti večer le podelili nagrado kresnik, ko pa je že tolikokrat bil v ožjem izboru.
“Tako pač je”, sem bolj sebi kot svetu rekel v avtu nekje pri Barkovljah v strašnem dežju, ki je zalival cestišče, da je starejši voznik pred mano nekajkrat prav nevarno zavrl in ga je pri tem tudi vedno zaneslo, vse dokler se le ni ustavil nekje pred Miramarom na levi in prenehal ogrožati sebe in mene. Prižgal sem radio in navil precej na glas, saj je dež divje bobnal po strehi in vetrobranskem steklu, po Radiu Slovenija je v napovedniku poročil glas neprizadeto povedal, kdo je dobil kresnika, in to spet ni bil prijatelj Marko.
Samo hudemu neurju se lahko zahvalim, da najbrž nisem zaklel, paziti sem moral namreč na voznika pred sabo in ohranjati varnostno razdaljo, brisalci so komajda opravljali svoje delo, lilo je, po obalni cesti je dobesedno tekla reka, s kraških skal pa so padali slapovi, avtomobilski žarometi so to osvetljevali, delovalo je grozeče in vesel sem bil, ko sem v Sesljanu lahko zavil na avtocesto in potegnil bolj sproščeno proti Furlanski nižini.
Pa bom kar pošteno priznal, da sem bil tokrat zaradi nepodelitve kresnika, nagrade za najboljši roman na Slovenskem v minulem letu, prijatelju Marku Sosiču kar pošteno jezen, čeprav se zavedam, da je vsaka nagrada vsaki knjigi po svoje tudi odvzem nagrade tistemu, ki je bil v igri zanjo, a je ni prejel. In tudi to vem, da je vsaka nagrada največkrat splet okoliščin in izbir tistih, ki so v žiriji, če tokrat odmislimo razne pritiske od zunaj, ki so na Slovenskem, in najbrž ne samo na Slovenskem, več kot očitni.
Nagrado za Marka Sosiča sem si želel predvsem zato, ker si jo Marko zasluži, je namreč edini moje generacije iz našega prostora, ki se poklicno ukvarja s pisanjem književnosti in pa seveda s svojim ljubim gledališčem. Rekli boste, da to ni nobena utemeljitev, in dajem vam prav, saj je moja osebna, kot je bila osebna odločitev tako imenovanih kritikov, ki so jo že tretjič dali nekemu slovenskemu pisatelju, ki mene že z jezikom ne prepriča. To je pač moje mnenje. Seveda si ne želim, da bi jo Marko prejel samo zaradi tega, ker je edini iz našega prostora, ki se je poklicno posvetil književnosti, ampak tudi zaradi vseh tistih človeških stanj, ki jih zna ubesediti skozi pisanje, vse od Balerine naprej. Mislim, da sem prebral vse njegove dosedanje pisave, in upam, da jih bom še veliko, čeprav pošteno priznam, da ga težko, podobno kot Draga Jančarja, berem, ker je to njegovo pisanje vse eno samo razgaljanje notranje človeške bolečine, stanj duha, saj gre za iskanje tistih labirintov človeškega duha, ki so nekje, vemo, da so, a se največkrat delamo, da jih ni, še najraje pa bi videli, da jih ni. Marko Sosič zna pisati o nasilju, trpljenju in posledicah le-tega tako, da te zaboli, in to pri meni šteje. Noben literarni kritik nisem in niti enkrat samkrat si nisem domišljal, da bi dajal kak nasvet tem izvedencem, ki vsako leto znova Marka uvrščajo na seznam finalistov za kresnika, da potem nagrado lahko dajo nekomu drugemu.
Prav o teh stvareh sem premišljeval v oglejski baziliki minulo nedeljo, ko sem šel fotografirat za naš tednik Akadameski pevski zbor Tone Tomšič iz Ljubljane, ki ga vodi naš rojak Stojan Kuret, in me je vrhunsko petje, tudi sama postavitev pevcev v krasnem posvečenem prostoru oglejske starokrščanske bazilike!, tako prevzelo, da se me je dotaknilo bolj, kot sem si tisti večer želel.
V oglejski baziliki namreč vedno veš, da je prostor posvečen, namenjen iskanju Boga in presežnega, vsega tistega, kar osmišlja, bi pravzaprav moralo osmišljati naše življenje in ubrano, zares vrhunsko petje, pravzaprav peto bogoslužje, ki so ga uglasbili različni avtorji, se me je dotaknilo tako globoko, da je bilo že na meji trpljenja. In niti enega samega slovenskega fotografa ni bilo, ki bi ujel ta krasni zbor v veličastnem okolju, da bi v osrednjem slovenskem prostoru lahko vsaj preko fotografije začutili, za kako pomemben dogodek je šlo pri tem koncertu!
Prav na tej točki sem pomislil na Marka in na njegovo nenehno ubesedovanje trpljenja, ki je stalnica našega življenja, zame ena od skrivnosti, pred katero se moram dobesedno umakniti v tišino. Tam pod oglejskimi oboki starodavne bazilike, od koder smo Slovenci s krščanstvom odnesli domov tudi osnove evropske omike in se v stoletjih uvrstili med evropske narode, zavezane kulturi in ohranjanju lastne identitete, je svečano donelo krasno petje, ki je pripovedovalo isto pripoved, ki je stalnica Markovega in drugih umetnikov pisanja.
Gre za tisto stanje duha, ko se nekje globoko v tebi pomirjenost bije z bolečim občutkom končnosti. Iskanje presežnega. Vrhunsko petje pa kar kliče po večnosti, imenitnost starodavnega posvečenega prostora, ki s svojo skladnostjo in prelepimi mozaiki govori o večnem življenju, kateremu smo namenjeni, pa še doda seveda svoje.
Že to, da se zavemo tega, je eden od odgovorov, ki jih vse življenje iščemo in visoka umetnost nam jih tudi skuša posredovati, saj nas nenehno vodi v tista stanja, ko ne moremo samo prazno reči: “Tako pač je”! In se seveda tudi ne moremo sprijazniti z danostjo samo, zavemo pa se lahko, da smo.
In sam se ob tem tudi zavem, da je ob skrivnosti trpljenja treba pustiti tišini, da nam skozi glasbo, skozi umetnikovo pisanje, ne nazadnje skozi neizrečeno molitev spregovori.
Vse te krasne stvari seveda ne prinašajo odrešenja in tudi trpljenja samega ne izničijo, a vsaj govorijo nam o tem, da je naše življenje polno le takrat, ko puščamo neko okno svojega minljivega sveta odprto v večnost.

Jurij Paljk

Pred časom me je bralec našega časnika opozoril, da letos še nisem napisal nobenega nasveta o kaki kriminalki, detektivki ali kakem lažjem romanu, kot po navadi rečemo tistim knjigam, ki jih imenujemo tudi poletno branje.

Preberi tudi

Jezikovnica (101)

Jezikovnica

Jezikovnica (101)

18.02.2021
Jezikovnica (103)

Jezikovnica

Jezikovnica (103)

24.03.2021
Med solidarnostjo in ljubeznijo

Bodi človek

Naturopatski nasveti (325)

Naturopatski nasveti

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme