Tako pač je! (11)
V Italiji in zadnje čase tudi v vsej Evropi smo vajeni takih fotografij, ki so posnete največkrat na jugu Italije, še posebej jih veliko posnamejo v okolici otoka Lampedusa, ki je postal simbol za pribežnike, te prišleke naših dni, s katerimi ne vemo kam. Pa vendar so fotografije z grškega otoka Kos, na katerem sam nisem bil, poznam pa kar nekaj ljudi, ki so tam že letovali, se sončili in uživali grško morje, nekaj posebnega, saj fotografije kažejo afriške begunce, ki pristajajo z gumijastimi čolni kar med turisti, ki tam uživajo predpoletne počitnice na plaži; nekaj jih je še posebej posrečenih, saj na njih vidiš afriške begunce, ki se ob belih turistih z razvitega severa Evrope stiskajo pod strehami in iščejo zavetje pred nevihto. Takoj prepoznaš prve in seveda tudi druge. Že na fotografiji vidiš, da so si Evropejci nadeli na obraz tisti izraz, ki govori, da s tistim, ki ti je blizu, nimaš ničesar skupnega in tudi nočeš imeti nobenega odnosa z njim, češ: “Ne vem, kaj ti počno tukaj, zase pa vem, da sem plačal in sem na počitnicah, rad bi samo v miru počitnikoval”.
Kolegi, znanci in prijatelji, tudi sorodniki v Sloveniji mi pred leti niso verjeli, da se morajo Slovenci v domovini samo materinščini zahvaliti, če ne doživljajo še tistega, kar mi že živimo: vsakodnevnega srečevanja in življenja skupaj s prišleki iz Afrike. Slovenski jezik namreč premalo ljudi govori in vsakodnevno uporablja, da bi se ga povprečnemu prišleku iz Afrike, ki je drago plačal potovanje v obljubljeno deželo in pri tem tvegal lastno življenje, splačalo naučiti, večina prišlekov hoče namreč dobiti dobro plačano službo, si urediti življenje, postati taki, kot smo mi, se pravi: živeti dobro. Nobenega poenostavljanja ni v tem in niti ne cenenega populizma, ki mi ga očitajo predvsem tisti, ki hočejo biti vedno in povsod “politično korektni”, a so to samo z besedami. Ko gre za dejanja, se nekje v megli naše tekoče družbe vedno zelo hitro porazgubijo.
Ko mi je nedavno znanka rekla, da sem nesramen, spada namreč med tiste, ki zagovarjajo prihod afriških izseljencev v naše kraje za vsako ceno, to vedno znova krasno tudi s praznim leporečjem ubesedi, a sem ji sam najprej oporekal, da ni tako enostavno, kot ona govori, nato me je takoj označila za populista, ker sem ji namignil, naj da svoje prazno stanovanje, ki ga ima v letoviščarskem kraju Bibbione, prebežnikom v uporabo. Nesramen da sem in da z mano ne bo o tem več govorila, je še dodala, plačal sem kavo in šele pri cigareti pred barom se je ohladila in umolknila, ko naju je naključni zamorec vprašal za drobiž, a ga ona ni imela, sam pa sem le našel evro zanj.
Pa da ne bi sedaj mislili, da hočem povedati, kako sem sam dober, ona pa ni, saj ne gre za to, tudi sam namreč včasih prav nejevoljno odmahnem z roko, ko me na ulici tisti dan že desetič naključni prišlek prosi za miloščino. In tudi ni res, da so med njimi vsi barabe in taki, ki denarja ne potrebujejo, čeprav je pa res, da od časa do časa policija najde tudi kake barabe, zvečine najdejo bande ciganov, ki sem jim danes reče Romi, a smo jim mi doma rekli vedno in le samo cigani. Da, tudi takrat smo jim rekli cigani, ko so pozimi prespali v našem hlevu in jim je zvečer mama zabičala, da na senu ne smejo kaditi, da nam senik ne bo zgorel, in v njem so bili tudi mali cigančki, katerim sem kot otrok vedno zavidal, da so lahko bili umazani, sam pa nisem smel biti. Hočem le povedati, da so prišleki med nami in večina od njih je za vse nas tisti motilni element, ki nas stalno opozarja, da je nekaj hudo narobe na tem svetu in tudi med nami, če nismo sposobni, kot posamezniki in družba seveda, več toliko solidarnosti do ubogih, da bi jim vsaj dostojno pomagali.
In tudi ta vseprisotni “Tako pač je”!, ki nas spremlja povsod, češ, kaj pa mi moremo, če je tako, nam ne pomaga: prišleki so tu in vsak dan več jih bo.
Pred leti sem naredil intervju tedanjemu beneškemu patriarhu Angelu Scoli, ki je veljal za najverjetnejšega papeža, a je “šel na konklave kot papež in prišel z njega kot kardinal”, kot je zajedljivo dejal o njem neki italijanski kolega, in sedanjemu milanskemu kardinalu, ki velja za enega največjih izvedencev v sedanji Cerkvi za odnose med Jugom in Severom. Mirno mi je v beneški patriarhiji, kot imenujejo Benečani sedež patriarha, povedal, da je v Severni Afriki pripravljenih najmanj pet milijonov ljudi, da odidejo na pot in se preselijo na bogati Sever. Tudi zato je vedno v svojih nagovorih govoril, da bi morali odnose v Zahodni Evropi gledati predvsem na relaciji Sever – Jug in ne samo na odnosih Zahod – Vzhod. Danes se kažejo besede kardinala Scole za preroške, pa me demografski statistiki hitro prizemljijo in mi povedo, da to ni nič novega, to so namreč oni že znanstveno napovedali pred tridesetimi leti, le poslušal jih ni nihče, še najmanj tisti, ki bi jih morali: politiki in vsi tisti, ki upravljajo svet, se pravi: gospodarstveniki in bančniki. Tisti, ki imajo še košček srca, da, tudi med statistiki se najdejo taki, samo še dodajo: če prisegaš samo na dobiček, na kapital in na nenehno kopičenje bogastva maloštevilnih, je tako, kot je danes.
To pa seveda še ne pomeni, da lahko z mirno vestjo rečeš: “Tako pač je”!
In prav o tem govorijo neme fotografije prebežnikov in turistov pod nadstreškom na Kosu, kamor so se skupaj zatekli pred dežjem turisti in zamorci. Nelagodje belih letoviščarjev je očitno, strah v očeh črnih prebežnikov, ki ne vedo, kakšna prihodnost jih čaka, pa tudi.
Fotografije ne dopuščajo nobenega prostora za niti najmanjši: “Tako pač je”!
Jurij Paljk
Te dni so italijanski dnevniki prinesli med številnimi fotografskimi galerijami, ki jih objavljajo, tudi nevsakdanji niz fotografij, na katerih so fotografirani afriški prišleki, ki dnevno prihajajo v Grčijo s preprostimi plovili, največkrat z gumijastimi čolni.
