Starši naj bodo odrasli, ne brezhibni

Sodobni svet nas postavlja pred številne izzive, eden najzahtevnejših pa je nedvomno starševstvo. Ne bom se dotikala vse pogostejših odločitev mladih, da živijo brez otrok, zanimajo me predvsem vzgojne odločitve tistih, ki jih imajo. Ni naključno, da o tem razmišljam v tem času: v preteklih tednih sem v Čedadu in Vidmu prisluhnila dvema srečanjema s psihoterapevtko Stefanio Andreoli. V času hitrih, površinskih vsebin družbenih omrežij je prav ona dokaz, da je mogoče na Instagramu odpirati globoke teme – strokovno, iskreno in brez olepševanja. Svoja spoznanja o starševstvu je razvila tudi v številnih knjigah, kjer brez mitov in idealizacij govori o tem, kaj pomeni biti starš.

Tudi sama si v prihodnosti želim postati mama, zato sem si pogosto zastavljala vprašanje, kako postati dobra mama. A morda sem si, kot pravi Stefania Andreoli, ves čas postavljala napačno vprašanje. Ker brezhibnih staršev ni. Dober starš je nekdo, ki si ne prizadeva skriti svojih hib, temveč jih prepozna, prizna, in ko je potrebno, otroku iskreno reče “oprosti”. Dom mora biti varno okolje, a varno ne pomeni popolno. Otrok mora v družini izkusiti tudi tisto, kar ga čaka v življenju: zmote, neuspehe, razočaranja – brez katerih ni rasti.

V javnosti se veliko govori o novih vzgojnih modelih, ki naj bi bili nasprotje avtoritarnosti preteklih generacij. Če so bili nekoč starši pogosto grobi in nasilni – z besedami ali dejanji –, je danes preveč staršev, ki se bojijo reči “ne”. Ti ne postavljajo meja, ne uvajajo posledic in ne dopuščajo frustracije. A brez jasnih pravil in omejitev otrok hitro vzpostavi prepričanje, da mu vse pripada. Ko pa se zunaj družinskega kroga prvič sreča z nepričakovanim “ne”, nima potrebnih veščin, da bi ga sprejel.

Zelo pogost izgovor sodobnih staršev je: “To delam za tvoje dobro.” Pišejo naloge namesto otrok, posredujejo v sporih s sošolci, odločajo namesto njih. V resnici pa to počnejo predvsem zase – ker ne prenesejo misli, da bi bil njihov otrok žalosten, poražen ali v težavah. Ker ne prenesejo lastne nemoči. Ker svojih šibkosti ne prepoznajo in jih nezavedno preselijo na otroke.

In potem je tu še sporna, a zelo razširjena ideja: starš kot prijatelj. Priznam, dolgo sem imela o tem dilemo. Zdelo se mi je lepo, celo dragoceno, da so otroci s starši povezani na prijateljski način. A srečanje s Stefanio Andreoli mi je dalo pomemben premislek. Prijateljstvo temelji na simetriji, pri čemer sta dve osebi na isti ravni. Starševstvo pa ni odnos med enakimi, ker nosi v samem bistvu hierarhično razporeditev. To ni slabost, temveč pogoj, da lahko starš vodi, ščiti, uči in odpira pot.

Dober starš se mora s časom spreminjati. Novorojenček potrebuje starša na en način, mladostnik na drugačen. Če starš vztraja v vlogi prijatelja, se težko prilagodi otrokovi rasti in odnos zastane. Otrok, ki ima prijatelja že doma, pa ne bo imel potrebe, da bi ga iskal izven družine in bo v času odraščanja ostal priklenjen nanjo.

Iskanje ideala torej izhaja spet iz šibkosti človeka, ki bi moral preprosto sprejeti, da tudi starševstvo ni popolnost, temveč odgovornost. Ni prijateljstvo, temveč ljubezen, ki si upa reči tudi “ne”. In predvsem – ni projekt za lastno izpolnitev, temveč darilo za nekoga drugega, ki od nas potrebuje le, da smo odrasli.