Stare jedi v novih loncih (99)

Piše: Katja Ferletič

Ko imaš srečo, da si se rodil na Krasu, ko si navezan na svojo zemljo, ki ni rjava, je rdeča, ko ti pogled na raznobarvno jesen vsakokrat razneži dušo, si lahko srečen človek. Ko pa ti Kraševka podari svoje srce, si še srečnejši. Kraševke smo trmaste, nepopustljivo vztrajne, ponosne, a vendar znamo ljubiti. Taka je moja nona Natalia. Zato, drage bralke in bralci, ne zamerite, ker bom njej posvetila zadnje poglavje svojega potovanja po zgodovini naših ljudi, po odkrivanju njihovih življenjskih zgodb in kulinaričnih navad.
Nona se je rodila in od vedno živi na Poljanah, pri nas doma smo Jurnevi. Je sedma od osmih otrok, ki so se rodili pranoni Roži in pranonotu Francu. Že od otroških let je vajena trdega dela, brez tarnanja, brez ugovarjanja. Doma so imeli manjšo kmetijo, nekaj glav živine ter nekaj njiv v okolici vasi in dlje. Nona je bila močna. Med drugo svetovno vojno je najprej obiskovala italijansko osnovno šolo v Doberdobu. V najhujših časih, ko so morali pouk prekiniti, pa je spremljala popoldanski pouk v “partizanski” šoli, ki je bila prav v hiši, kjer sem jaz odraščala. Učiteljica je bila nonina sestra Marica in tudi njun oče je pomagal: vaška otročad se je zbirala ob dolgi rdeči mizi in onadva sta jo naskrivaj učila slovenskega jezika, medtem ko so drugi na cesti pazljivo gledali, če so v vas prihajali nemški vojaki. Srečni so bili, ko so iz Gorice prišli “profesorji” in jim prinesli knjige. Tudi pranono Juren je veliko bral – “pri nas so bile knjige povsod”. Poljanski otroci so tedaj celo prejeli spričevalo, a vse, knjige in spričevalo, se je žal izgubilo, saj so jih morali skriti pred Nemci in med senom v “štali” so jih našle miši. Poljanci so zelo pazili na “špijune”, ker je bilo nevarno, “da so te ovadli”, kljub temu pa so med vojno nona in druge deklice ter žene v vasi pletle nogavice za partizane, ki so bili skriti v kraških gozdovih. Doma so imeli ovce in pranono je popravil star kolovrat, ta pa je romal od hiše do hiše, kjer so pridne ročice predle in pletle.
Po vojni je bilo hudo, a življenje se je spet začelo po ustaljenih ritmih in delovnih navadah, “vsi smo delali in nono je znal ukazat”! Že zgodaj zjutraj se je nona odpravljala na pašnik, kjer je kosila seno in ga opoldne v “žbrinclji” na glavi nosila domov. Še pred kosilom ga je morala pospraviti na senik. Nekoč jo je oče dan pred “Vahti” poslal samo na njivo v Redipuljo. Bila je stara le 14-15 let, a ubogala ga je in se z vozom ter dvema voloma odpravila na pot. Šla je na njivo in pobirala sirčje. Ker je bila zemlja mokra in so se kolesa vozu globoko vdirala v blato, je morala večkrat peljati na pol prazen voz z njive na suho in tam snope sirčja položiti na tla, “na čisto”, ter se vrniti na njivo po drugo sirčje. Zgodilo se je, da je prenaglo vrgla snop na tla. Močno je zaropotalo in vola sta se tako preplašila, da sta z vozom vred zbežala, ona pa je k sreči pravočasno skočila na tla. Bila je bosa in živali ni mogla dohiteti. V obupu je ustavila moža, ki se je slučajno peljal mimo na kolesu, in ta je k sreči ustavil živali, preden sta pridrveli na glavno cesto. Preplašena je bila in se je bala, da jo bo oče okregal, in vendar jo je on dohitel prav v trenutku, ko je možakar vola ustavil, in “niti besede ni gusnil”.
Nona se je v letih po vojni za nekaj mesecev tudi zaposlila pri zadrugi, ki je skrbela za posaditev borov po izmaličeni, goli kraški gmajni. Na kraj, kjer so delali, nad Seucami in Doberdobskim jezerom, se je vozila s kolesom. Veselila se je, ker je šla od doma in si zaslužila nekaj denarja, bila pa je tudi v prijetni družbi, “vedno smo peli, moški so kopali jame in pupe smo sadile drevje”. Od doma si je nesla kosilo, a kaj, ko “smo bili otroci vedno lačni”! Resnično, hrane je bilo malo in mleko domače krave je bilo samo za v prodajo, tako da je bila za kosilo in večerjo na jedilniku le mineštra, “kuhnja”. Kruha niso poznali, otroci pa so bili srečni, ko je nono kasneje kupil njive, na katerih so lahko pridelovali “sirk” in si tako končno privoščili polento. Stanje se je z leti izboljšalo, in ko se je nona poročila, ji je mama prepustila “špargert in kuhencu”, saj je prišel v družino “furješt” in nona je začela kuhati za svojega moža, starše in najmlajšo sestro, ki še ni bila poročena. Po poroki je nono prepričal tasta, da so uvedli marsikatero novost. Stranišče v hiši je bil pomemben dosežek, čeprav se pranonotu ni zdelo primerno imeti “lajbn” v hiši. Kmalu se je rodil moj oče. Nona je do zadnjega dne pred porodom še delala na njivi, po porodu pa si je privoščila le osem dni počitka, “obrudence”. Dečku so se pridružile še tri sestrice, “bila je Babilonija”. Mož jo je celo prepričal, da je na Poljanah odprla prvo (in zadnjo) trgovino v vasi. Bilo je naporno, a otročki so bili pridni, “cigančki, zmerej bosi”. Živeli so vsi skupaj, in ker je nona tudi v odraslih letih še vedno ubogala svojega očeta, so tudi njeni otroci naravno sledili njegovim pravilom – še vedno je bil nono Juren gospodar. Pri vzgoji otrok ji je pomagala pranona Roža. Nona mi je priznala, da se je kasneje sama več ukvarjala z nami, svojimi vnuki, kot pa z lastnimi otroki. Svojo mamo je ljubeče in spoštljivo negovala do njenega zadnjega trenutka na tej zemlji, nas vnuke pa je nagovarjala, naj stopimo k njej, naj se ne bojimo bolnih in starih ljudi, naj se je dotaknemo in ji povemo, koliko jo imamo radi. In to smo tudi storili. Nona Natalia je vse vnuke učila hoditi tako, da nas je postavila stoje v kot in nas z odprtimi rokami vabila k sebi. Učila nas je vožnje s kolesom, tako da je kolo držala za sedež in tekla za njim. Veliko časa je preživela z nami, saj smo vsi živeli na istem “brjaču”, vsa vrata so bila odprta, šli smo, kamor smo hoteli, in bili vedno skupaj. V poletnih večerih se je cela družina, naša velika družina, zbirala ob sveži večerni sapici. Navadno smo jedli lubenico in otroci smo si cel obraz “oprali” z velikim kosom sladkega sadeža. Cement na tleh je bil moker, sladek in lepljiv, raj za mravlje, tako da je moral moj oče z gumijasto cevjo za zalivanje vse oprati – tudi nas je “pošprical”, da smo tekli in vriskali. Do pred nekaj leti je nona ob sobotah ali nedeljah kuhala za vse nas. Pripravljala je sipin golaž, njoke, domačo juho, ocvrte sardele in pohane gobe, dežnike, ki jih je otrokom pretvarjala za pohanega piščanca. Oboževali smo njen “toč domač”, v katerega je dala kose najrazličnejšega mesa, kar je pač imela doma. Dokler smo bili majhni, je k njej prihajal Sv. Miklavž: nestrpno smo ga čakali ob dišečem vročem kostanju in toplem čaju s kuhanimi češpljami in jabolki, ob “poljanskih paštah” in “pištačih”. Zrasli smo, čas prehitro mineva.
Nona čuti v kosteh svojo rodno zemljo in na svoje rame je vzela vse rane svojih domačih. Njeno srce, ki je veliko preizkusilo, je vzdržljivo, toplo in pokončno. Uči nas, da moramo starejše osebe spoštovati, da moramo trdo in pošteno delati in biti ponosni na to, kar smo in od kod prihajamo. Nona Natalia nam vedno pravi, naj svojim otrokom pripovedujemo “prauce” in naj jim povemo, kako je bilo, ko smo bili mladi, in kako trdo je bilo življenje nekoč, ko nas še ni bilo. Ko se ustavimo in jo poslušamo, nam veliko spominov posreduje skozi lastne izkušnje, lastno človečnost. In našim srcem, ki jo hvaležno sprejemajo, podarja veliko dobrotljivosti, veliko ljubezni.
Ponosno še dolgo glej naš kamniti kraški svet, draga nona! V njem še naprej išči lepoto in mir. Pogled obračaj v sonce in neskončno bogastvo barv naše zemlje.
“TOČ DOMAČ”
Sestavine (za 6 oseb):
Polovica zajca, 2 piščančji stegni, 1 kg svinjskih rebrc, 1 čebula, 4 veliki krompirji, vejica rožmarina, 4-5 listkov žajblja, 2 vejici majarona, sol, poper, olje, 100 ml belega vina, 500 ml paradižnikove mezge, 1 žlica moke, 1 liter juhe.
Priprava:
V večjem loncu segrejemo olje in na njem prepražimo čebulo. Dodamo meso, ki smo ga zrezali na koščke, in ga popečemo. Dodamo sol, poper in ostale začimbe. Ko je meso dobro pečeno, ga polijemo z vinom. Ko vino izhlapi, dodamo na kocke zrezan krompir in paradižnikovo mezgo. Pomokamo in dobro premešamo, zalijemo z juho in kuhamo eno uro na nizkem ognju, nato preverimo, ali je meso mehko. Serviramo s polento ali kruhom. Bog žegnaj!

Preberi tudi

Stare jedi v novih loncih (94)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (77)

Stare jedi v novih loncih

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme