Stare jedi v novih loncih (98)

Nona Antonija, Tončka, je bila globoko verna oseba. Vse življenje je posvečala čaščenju Boga, bila je dobra ženska. Vera ji je dajala moč, da se je pogumno lotila vsakega dela, da se je soočala z življenjskimi preizkušnjami, da je veliko let skrbela za bolnega moža. “To je Božja volja,”  je ponavljala … Vera ji je bila v veliko tolažbo tudi v poslednjih trenutkih življenja. V onstranstvo je odšla nekaj tednov pred svojim enaindevetdesetim rojstnim dnevom. Nič grdega ni bilo v njeni smrti. Sprijaznjena je bila z njo, spokojno, z zaupanjem v Boga se je mirno poslovila od svojih najdražjih. Zadnje mesece svojega življenja se je skrbno pripravljala, sprejela je vse potrebne odločitve in se spomnila na vsakega od nas. Vsakemu je namenila lepo besedo, svoj zadnji nasvet. V tistih dneh sem imela občutek, da se smrti sploh ni bala, skoraj želela si jo je.
Rodila se je na Ustjah 9. aprila 1927. Osnovno šolo z italijanskim učnim jezikom je obiskovala v domači vasi, nato pa se je izučila poklica pri šivilji v Ajdovščini. Večkrat je pripovedovala o dogajanjih v vasi med drugo svetovno vojno. Domačini so skušali pomagati partizanom, ona jim je šivala in pripravljala obveze za njihove rane. Delala je ponoči, ob svetlobi petrolejke, njen oče, pranono Lojze, je sedel ob njej in ji bral, da ne bi zaspala. Vas je 8. avgusta 1942 doživela tragedijo. Italijanski vojaki, alpinci, so vse požgali in zverinsko pobili sedem mož in fantov. Pranono Lojze je v spomin na dogodek celo napisal pesem, v kateri je podrobno opisal dogajanje tistega dne. Vojaki so pred požigom hiš pokradli vse, kar je bilo mogoče, živali, hrano, vse. Nona je s svojo mamo hitela in v veliko rjuho tlačila, kar se je dalo, v tistem trenutku pa je v hišo stopil vojak. Okameneli sta od strahu, mladenič pa je z majhne police v kuhinji vzel Marijin kipec, ga izročil noni in ji naročil, naj ga vzame s seboj – pietetno dejanje pred nezaslišanim nasiljem. Prebivalci Ustij so nekaj mesecev preživeli v begunstvu v Ajdovščini, veliko mož je bilo zaprtih v solkanskem zaporu, v opustošeno vas pa so se vrnili jeseni 1942. Nona mi je pripovedovala, da je takrat umrla njena nona. Na parah je ležala na podstrešju, streha pa je bila zaradi požara poškodovana in ponoči je močno zasnežilo. Prekrila jo je snežna odeja.
Nona se je poročila, ko je bila stara šestindvajset let. Obleko si je sešila iz dveh oblek nevestinih družic, ki ji ju je teta poslala iz Amerike. Iz svoje poročne obleke je kasneje sešila oblekico za prvo obhajilo svoje hčerke – to je bila reciklaža! Z nonotom sta si popravila majhno, “požgano” hišico v vasi. Bila je izjemna šivilja in daleč naokrog so jo poznali za to in za delo, ki ga je opravljala v cerkvi na Ustjah. V Vipavski Križ je patrom nosila hrano, tako kot tudi v dom za ostarele v Ajdovščino; šivala je za vse, za revne brezplačno. Za domačo cerkev je šivala prte, za župnika pa plašče in halje. Prte je nosila v samostan v Ilirsko Bistrico, kjer so jih sestre krasile s čudovitim vezenjem, bogato okrašeno mašniško oblačilo pa je nekoč celo “prišvercala” iz Trsta. Plašč je zavila v časopisni papir, paket pa pritrdila na pokrov svojega kovčka. Ko je na meji carinik stopil na avtobus, je imela nona na svojih kolenih že odprt kovček. Carinik je dobro pregledal njegovo notranjost, paketa na pokrovu pa k sreči ni našel!
Bila je stroga mama, a imela je odgovornost vzgoje svojih otrok, vzdrževanja lastnega doma in cerkve, saj je bil nono, pek, dosti ur od doma. Veliko stvari je naučila svoje otroke. Mojo mamo je učila šivati. Najprej se je morala naučiti držati iglo v rokah, tako je veliko ur preživela v ustvarjanju dolgih ogrlic iz gumbov. Pravega šivanja se je lotila na starem šivalnem stroju s pedalom za poganjanje, na katerem si je z iglo pomotoma tudi preluknjala prst, “bilo je zabavno”. Nona je veliko zahtevala od svojih otrok. Morali so bili pobožni, olikani in marljivi. Mama in teta v otroštvu nista smeli nositi hlač, ker se to za deklice ni spodobilo, in tudi v najhujši zimi in dežju, ko sta se peš odpravljali v šolo v Ajdovščino, sta nosili krilo in volnene žabe. Ko je divjala vipavska burja, jima je dovolila, da sta oblekli pelerino, saj je bil dežnik popolnoma neuporaben. Mama se je po opravljeni osnovni šoli vpisala na vzgojiteljsko šolo v Idrijo. Stanovala je pri sorodnikih v Črnem Vrhu, in čeprav je bila daleč od maminih oči in ušes, si ni nikoli upala izdati njenega zaupanja. Zgodilo pa se je, da se je nekoč vrnila domov z lakiranimi nohti. “Prvo delo: ščisti nohte!” je nona ukazala mami. Čistila za lak žal ni imela, tako je morala kar nekaj časa s škarjicami in nožičem drgati lak z nohtov, “tudi to je bilo zabavno!” Nona je bila ponosna, ko se je mama omožila z “Italijanom”, ki se je v vipavsko vas pripeljal s svojim novim avtomobilom, Fiat 131 Supermirafiori. Avto je bil sijajno čist, bele barve in s svetlo modrimi žametnimi sedeži – vse sosede so ga občudovale, tako kot mojega očeta, ki je bil, iskreno povedano, zelo lep fant. Še bolj pa je bila nona zadovoljna, potem ko je spoznala očetovo družino na Poljanah. Njegovi mami, noni Natalji, se je priporočila, naj lepo ravna z njeno hčerko, naj bo njena “druga mama”. Mami je pripravila balo, v kateri je bilo veliko zelo “nedolžnih” spalnih srajc, predpasnikov in petdeset “kuhinjskih cunj”, ki jih “ta prava gospodinja mora imet!” Noni pa je bilo žal, da se je moja mama poročila v istem času, ko se je teta preselila v Srbijo, stric pa je šel v vojaško službo – hiša je bila v trenutku prazna.
Čudno se mi zdi, da mi ni nikdar ničesar rekla o polakiranih nohtih, prekratkih krilih ali preoprijetih hlačah. Na ta račun ni bilo nikoli nobene opazke ali kritike, vedno pa me je opominjala, naj ne pozabim na Boga. Tudi jaz sem poleti, ko sem hodila na počitnice na Ustje, dolgo časa preživela ob njej, medtem ko je šivala. Sedela sem na stolčku z iglo v rokah, površno obrobljala robce ali izdelovala ogrlice iz gumbov. Izbirala sem najbolj barvane in pozlačene, žal pa sem morala svoje stvaritve na koncu tudi razvezati, ker je nona gumbe potrebovala. Nekoč, mogoče sem imela dve leti, me je mama za dan in pol pustila pri noni. Ko me je naslednjega dne prišla iskat, me je zelo bolel želodec. Nona je mami priznala, da mi je verjetno dala preveč jesti, a vendar “otroci morajo jest!” Res, pri njej ni bil nihče lačen, nikoli ni primanjkovalo dobre hrane. Njena nedeljska kosila so bila dobra, preobilna, porcije so bile nečloveško velike. Tudi sladice so ji bile všeč in jih je rada pekla. Pripravljala je jabolčni štrudelj, štravbe, potico, sladke kuhane štruklje in ob velikih praznikih breskvice, barvane, zapeljive, v sladkorju povaljene. Zadnja leta ni več pekla, tudi kuhala je malo in breskvice ji je zadnjič pripravila moja mama ob njenem devetdesetem rojstnem dnevu. Za tisto priložnost smo se vsi zbrali ob njej. Bilo je lepo, toplo, domače in nona se je veselila, ker smo jo imeli radi. Gotovo se v onstranstvu še naprej veseli, saj jo še vedno imamo radi.

BRESKVICE
Sestavine:
Za testo: 180 g mletega sladkorja, 600 g moke, 1 vrečka in pol pecilnega praška, 2 vrečki vaniljvega sladkorja, ščepec soli, 100 ml mleka, 200 ml olja in 2 jajci. Za nadev: izdolbene drobtine iz kroglic, 250 g mletih orehov ali lešnikov, 1 čajna žlička cimeta, 2 žlici kakava, 100 g rozin, 2 žlički likerja po želji.
Priprava:
Stepemo jajca, mleti sladkor in olje. Pustimo, da zmes počiva 15 minut, nato dodamo vse ostale sestavine in zgnetemo v gladko testo, iz katerega oblikujemo kroglice v velikosti oreha. Kroglice damo na pekač in pečemo 15-20 minut na 175 stopinjah Celzija. Še tople polkrogle izdolbemo. Drobtine, ki smo jih dobili iz dolbenja, zmeljemo za nadev in jim dodamo ostale sestavine (rozine moramo prej namočiti v likerju). Dodamo tudi malo mleka, da dobimo gosto maso, s katero napolnimo polkrogle. Pri sestavljanju breskvic eno polovičko premažemo z marmelado in jo pritrdimo na drugo. Pripravimo jedilni barvi (rdečo in rumeno), tako da barvi posebej razredčimo v manjši količini vode. S čopičema pobarvamo breskvice in jih nato povaljamo v sladkorju. Predno jih serviramo, jih damo na pladenj, da se barve posušijo.