Stare jedi v novih loncih (94)

V goslarski delavnici najdemo delovni pult, stekleničke z različnimi smolami, barvili, oljnimi premazi, čopiče, dleta, pile, raznovrstne žage, skobljiče, nože, kladiva, lesene in kovinske primeže, ravnila, šablone, brusne kamne, koščke jelenovega usnja. Vsi ti predmeti predstavljajo goslarsko obrt. Goslarji so izdelovalci godal, violin, mojstri, ki morajo natančno poznati les, njegovo obdelovanje in fizične značilnosti ter glasbo. Goslarstvo na Slovenskem lahko izsledimo že na koncu 17. stoletja, obrtniki so vseskozi delovali po zgledu velikih mojstrov. Ta obrt zahteva oseben in tenkočuten odnos do lesa ter temelji na tradiciji in zanimivo je, da smo tudi mi, Slovenci na Goriškem, imeli naše izdelovalce glasbil, prave mojstre, umetnike.
Gorica je v drugi polovici 18. stoletja štela manj kot 5000 prebivalcev. Bil je čas Marije Terezije in mesto je doživljalo izjemen kulturni in gospodarski razcvet – veliko je bilo gledaliških predstav in koncertov. V tistem času je nastala zelo znana delavnica Antona Pelicona (Antonia Pelizona), izdelovalca glasbil iz Rubij pri Sovodnjah, Slovenca, ki se je iz vasi preselil v mesto, in začetnika rodbine, ki se je več kot sto let ukvarjala z goslarstvom. Kje in kako se je Anton Pelicon izučil poklica, nam ni točno znano. Svojo delavnico za izdelovanje violin in dom je najprej imel v Sovodnjah, v stavbi pred vaško cerkvijo, kasneje pa se je poročil v mesto. Znani proučevalec goriške zgodovine Ranieri Mario Cossar je v svojem delu Vecchia liuteria Goriziana (Gorica 1939) zapisal, da njegovo ime lahko prvič zasledimo v goriški matični knjigi 12. februarja 1787 – to je bil dan, ko se je v cerkvi svetega Ignacija na Travniku poročil z mlado Uršulo. Peliconovo ime je kasneje zabeleženo v poročilu o izdatkih gledališča Bandeu, saj se je mojster ukvarjal tudi z restavriranjem glasbil. Z Uršulo je Anton imel tri otroke, po njeni smrti pa se je ponovno poročil s Cecilijo Potlipnig, s katero je imel štirinajst otrok. Cossar navaja, da je zelo težko oceniti, koliko glasbil je Anton izdelal, njegova delavnica pa je bila znana daleč naokrog, njegovi instrumenti prepoznavni in cenjeni: mojster se je poglabljal v svoje delo, natančno je izdeloval svoja godala, ki so bila prave umetnine in na njih so igrali znani goriški in tuji glasbeniki. Pelicon je imel svojo delavnico najprej na trgu svetega Antona, nato v ulici Diaz, kasneje v ulici Morelli. Kljub slovesu je ostal skromen človek in v prav tako skromnih življenjskih razmerah je tudi umrl 27. oktobra 1850, star 87 let. Njegovo delo so nadaljevali štirje od njegovih sinov – Jožef, Anton, Karel in Filip. Še posebno se je uveljavil Jožef, najstarejši sin, ki je bil spreten restavrator antičnih godal, tako kot tudi Anton ml. Tudi instrumenti sina Karla so bili visokokakovostni, zadnji izdelovalec glasbil rodbine Pelicon pa je bil Filip. Antona Pelicona kot izjemnega izdelovalca godal omenjajo nemški in italijanski viri. Njegovo umetniško delo je bilo odraz slovenske ustvarjalnosti in kulture.
Vsak goslar pusti na svojih instrumentih izviren pečat – vsako godalo ali brenkalo se razlikuje od drugih po svojem “telesu” in po svojem zvoku. Poznam starejšega gospoda, ki se je vse življenje posvečal temu poklicu. Bil je cenjen izdelovalec in restavrator glasbil, violin, viol, kitar. Z možem sva ga večkrat obiskala v njegovi delavnici v Tržiču, ko se je še ukvarjal s poklicem. Vsakokrat, ko je bila kakšna kitara potrebna popravila, mu jo je moj mož vedno brezskrbno zaupal. Bil je izjemno natančen; ljudje, ki podcenjujejo delo drugih, bi lahko celo rekli, da je bil počasen. Redkobesedni možakar si je navadno nadel naočnike, vzel kitaro v roke in si jo od blizu pogledal, pa malo zaigral, nato jo je položil in naju povabil v stanovanje. Z možem sva že natančno vedela, kako bo potekal pogovor: mojstrova žena nam je vedno ponudila domači malinovec in sladico, ki, iskreno povedano, navadno ni bila zelo dobra, nato pa sta se zakonca začela obupano pritoževati nad sinom, lenuhom, ki se ni nameraval izučiti očetovega poklica in niti nobene druge službe si ni hotel poiskati. Vsakokrat je naš obisk potekal po že ustaljenem scenariju, tako da sva se že doma pripravila in si nabrala potrebne potrpežljivosti. Pred nekaj leti, ko sva ga zadnjič obiskala, pa se je zgodilo nekaj neverjetnega: sin je bil sicer še vedno brez službe, sladica, ki jo je gospa pripravila, pa je bila res dobra. Bila so le preprosta ocvrta jabolka, a kljub temu slastna, tako da sem jo celo prosila za recept!

OCVRTA JABOLKA
Sestavine:
2 jabolki, 100 g moke, 1 velika žlica sladkorja, 1 jajce, sol, vanilja, pol kozarca mleka, sok pol limone, pol žličke pecilnega praška, olje za cvrtje.
Priprava:
Jabolki olupimo, izdolbemo sredico s koščicami, zrežemo na centimeter debele rezine in damo v skledo z limoninim sokom (da ne porjavijo) ter pol žlice sladkorja. 30 minut naj bosta jabolki v hladilniku, med tem časom v posodo damo moko s pecilnim praškom, ostali sladkor, sol, vaniljo, jajce in mleko. Zmes dobro stolčemo, da naredi mehurčke, nato vanjo potopimo jabolčne rezine. V ponvi segrejemo olje in rezine ocvremo do zlate barve, najprej z ene in nato še z druge strani. Ocvrta jabolka položimo na papir in pred serviranjem potresemo s sladkorjem v prahu.