Stare jedi v novih loncih (93)

Piše: Katja Ferletič

ČOKOLADNI KVADRATKI

Na koncu 19. stoletja so se higienske razmere v evropskih mestih začele izboljševati. Znanstveniki so odkrili pomembna cepiva in sterilizacijo medicinskih instrumentov, zdravniki so spodbujali paciente, naj se redno kopajo in skrbijo za čistočo svojega telesa. Predvsem ženske so počasi postale največje promotorke osebne higiene, z izboljšanjem higienskih razmer predvsem v višjih družbenih slojih pa se je izboljšalo tudi zdravje, smrtnost se je zmanjšala tako pri odraslih kot pri otrocih. Pri nas je bila na začetku 20. stoletja splošna higienska situacija še vedno negotova. Prebivalstvo na vaseh je še živelo v hišah brez tekoče vode in brez sanitarnih storitev (stranišč, kadi ali tušev); ogrevanja ni bilo, razen peči ali ognjišča, in razsvetljava je bila zelo slaba. Ljudje so hišne prostore večkrat delili z domačimi živalmi. Naše none pripovedujejo, da so v preteklosti na kmetijah vsi otroci, ne glede na spol, kmalu za tem, ko so shodili, nosili krilca, tako so lahko opravljali svoje potrebe kjerkoli, mame pa niso imele več dela s previjanjem in pranjem plenic v mrzli vodi – otroški “kupčki” so se izgubili med živalskimi in nehigiena ni bila velika skrb. Šele kasneje so začeli spoznavati, da obstajajo bakterije, virusi in glivice ter se je tudi uporaba plenic razširila, pranje v mrzli reki pa je zamenjalo prekuhavanje. Malčki so se začenjali izobraževati v šoli, kjer so učiteljice obešale plakate, s katerimi so opozarjale na osnovna higienska pravila – vsako jutro so preverjale, ali so bile roke otrok čiste. Higiena in nega telesa sta bili dotlej samo za gospodo, za majhen delež prebivalstva, za privilegirane ljudi v mestih, ki so imeli v stanovanjih vodno napeljavo, radi so zahajali v kopališča za zabavo in na zdravljenje v terme.
Nedaleč od Ogleja, v Tržiču, iz naravnih podzemnih kraških kanalov še danes izvirajo tople termalne vode. V tem kraju so že stari Rimljani zgradili terme, njihovo delovanje pa se je nadaljevalo do propada Ogleja (452 pr. Kr.), ko jih je porušil Atila. Terme so spet začeli uporabljati v 15. stol., veliko poslopje pa so zgradili šele leta 1840. Tam so bile zdravniške ambulante, uradi, sobe za paciente, ženski in moški oddelek. Bazeni iz kraškega kamna so bili za tople in hladne kopeli ter za zdravilno termalno blato. Premožnim gostom so bili na voljo tudi tuši in prevozi v pokritih kočijah. V termah so zdravili kožne bolezni, patologije kosti, srca in dihal. Sezona zdravljenja se je začela v prvem tednu maja in se je nadaljevala do konca septembra. Zdravljenje je bilo za revne ljudi brezplačno, prebivalci iz Tržiča in okolice pa so lahko koristili popuste. Terme so bile med prvo svetovno vojno porušene in, čeprav so jih kasneje ponovno zgradili, žal niso doživele pravega preporoda. Med drugo svetovno vojno so jih občasno uporabljali kot zatočišče pred bombardiranjem in v vojaške namene, v 70. letih pa so popolnoma propadle. Po približno petdesetih letih so stavbo prenovili in nove terme uradno predali namenu leta 2014.
Tudi v Gorici je bilo v času Avstro-ogrske pomembno kopališče v današnji ulici Cadorna. Načrt za “Civico stabilimento Bagni” je nastal leta 1876, v času, ko je Gorica, ki se je nahajala na meji s Kraljevino Italijo, predstavljala pomembno postojanko za avstrijsko vojsko, gradnja pa se je končala leta 1878. Načrt je predvideval tudi zunanji bazen, dve manjši zgradbi, v katerih so bile slačilnice, teraso za sončenje in velik prostor za poletno kopališče. Tedaj je bilo mesto pomembna turistična destinacija in v tem kraju so bile na voljo tudi turške kopeli, ki so jih uporabniki izvajali ne samo iz higienskih razlogov, ampak predvsem za druženje in sprostitev. Kopališče so obiskovali najprej avstrijski vojaki, kasneje tudi Goričani in turisti, saj so v tem kraju bile na razpolago javne kopalnice in tuši do zadnjih desetletij prejšnjega stoletja (zadnjič so poslopje prenovili leta 1980). Veliko ljudi se še vedno nostalgično spominja teh prostorov in klepetov v turški kopeli. Naš prijatelj, ki se je zaposlil že v najstniških letih, je pridno delal veliko ur na dan, mama pa mu ni dovolila, da se je domov vračal umazan – postanek v javnih kopalnicah v mestu je bil obvezen! Še danes se spominja, kako hudo ga je okregala, če se ni stuširal. Prizanesla mu je le, ko se je na poti domov ustavil v slaščičarni in ji prinesel kaj sladkega. Rada je imela štrudelj, linške oči in majhne, kvadratne piškotke s čokolado, ki jih je večkrat tudi sama spekla.

ČOKOLADNI KVADRATKI
Sestavine:
150 g masla, 110 g sladkorja, 150 g moke, 120 g črne čokolade, 80 g mletih orehov, vanilja, sol.
Priprava:
Sladkor in maslo penasto umešamo, dodamo vaniljo, moko, sol, orehe in na grobo zrezano čokolado. Na model (približno 30 cm za 20 cm) damo pekipapir, nato pa enakomerno razporedimo testo. Pečemo pri 175 stopnijah Celzija za 15-20 minut. Ko je pecivo pečeno, pustimo, da se malo ohladi, nato pa še toplo zrežemo na kvadratke poljubne velikosti.

Preberi tudi

Stare jedi v novih loncih (70)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (80)

Stare jedi v novih loncih

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme