Stare jedi v novih loncih (90)
Mizarstvo je bilo nekoč zelo cenjena obrt, saj si naši predniki postelj, omar ali miz niso kupovali v trgovini. Mizarji so imeli veliko dela še posebno ob pomembnih priložnostih, kot je bila npr. poroka. Največkrat so imele novo pohištvo neveste za doto. Pod mizarjevimi spretnimi rokami je les dobil pravo obliko: že sprehod po gozdu je bil dovolj, da je mojstrom začela delovati domišljija in v vsakem drevesu so videli neskončne možnosti.
V Solkanu ima mizarstvo skoraj 200-letno tradicijo. Začetki obrti baje segajo že v sredino 19. stoletja: do leta 1900 je v skoraj vsaki hiši bil mizar, ki je gotovo imel še pomočnika ali vajenca. Solkanski mizarji so bili pravi mojstri, postali so znani daleč naokrog, tako se je ob koncu stoletja razvila potreba po zadružnem organiziranju teh obrtnikov in v Gorici je nastala zadružna prodajalna (1898), v Solkanu pa prva mizarska zadruga. Še pred prvo svetovno vojno so izdelki solkanskih mizarjev opremljali domove ne le v Gorici, ki se je širila in je potrebovala kakovostno pohištvo, pač pa tudi v Trstu in od tod preko morja celo do daljnega Egipta. Solkan je bil odličen kraj za razvoj mizarske obrti, saj so delavnice iz reke Soče pridobivale vodno energijo za žage, les pa iz Trnovskega gozda. V času prve svetovne vojne so morali fantje v vojsko, vas pa je bila porušena, a po vojni se je življenje vrnilo in tudi mizarstvo se je spet postavilo na noge. Vrhunec je doživelo v času med prvo in drugo svetovno vojno. Solkanski mizarji so bili spretni v raznih tehnikah izdelovanja pohištva in oblikovanja lesenih izdelkov, odlično so se prilagodili zahtevam tudi italijanskega tržišča (izdelali so celo opremo za kavarno Verdijevega gledališča). Po drugi svetovni vojni se je začel postopen zaton te obrti, saj je bila vsa Evropa porušena in narasla je potreba po industrijskem, serijsko izdelanem pohištvu – sektor je zašel v hudo krizo, iz katere si ni več opomogel, lesna industrija na Goriškem se je vse bolj razvijala, obrtništvo pa je propadalo. Mizarjev v Solkanu ni več, ostal je le sloves velikih mojstrov – v čast stari obrti stoji danes na začetku Mizarske ulice obeležje, na katerem je ponazorjen mizar pri svojem delu (lik je povzet po lesorezu Jožeta Srebrniča). Turistom in radovednim domačinom so od leta 2014 odprta vrata stare mizarske delavnice, kjer si lahko ogledajo izvirna orodja, pripomočke in postopke dela, ki so jih v preteklosti uporabljali solkanski mizarji pri izdelavi pohištva.
Tudi v Gabrjah pri Sovodnjah so bili pridni “tišlerji”. Zelo znana je bila delavnica Devetak. Vodil jo je gospod Valentin, po njem pa sin Vitorio. Valentin je bil zelo cenjen mizar. Izdeloval je pohištvo, a tudi sode za vino, kolesa, lesene brane, “pinje” in lepo izrezljane modele za maslo. Tudi Valentinov sin Vincenc mu je že v otroških letih pomagal v delavnici: z njegovo pomočjo je izdelal lepo, majhno posteljico za punčke. Zelo rad se je igral s sošolko Kristino in, ker je ta imela “punčko iz cunj in z lasmi iz koruze”, ji je nameraval za “en šoldič” prodati posteljico. Kristina šoldiča ni imela, a Vincenc, ki je bil prijazen fantič, ji je rekel, da se lahko s posteljico igra: “Šoldič mi boš dala, ko ga boš imela!” Minilo je le nekaj dni in Vincenc se je premislil. V svojih kratkih hlačkah in z bosimi nogami se je napotil h Kristini. Deklica se je s svojo punčko mirna, nič hudega sluteča, igrala pod orehom na domačem dvorišču, prišel pa je on, Vincenc. Punčko je dvignil iz posteljice in jo dal sošolki, posteljico je vzel in odšel, še prej pa je Kristini rekel: “Nesem jo Olgi, ona mi bo zanjo dala eno liro”. Kristinina žalost je bila zelo, zelo velika, prepričana je bila, da bo na Vincenca za vedno jezna. Leta so hitro minila, otroka sta postala fant in dekle in, neverjetno, celo zaljubila sta se: 9. novembra 1935 sta se poročila. Vincenc je šel na Kristinin dom “za zeta”, zato je bilo takrat v navadi, da ga je šla nevesta iskat domov s kočijo na konjsko vprego in podariti mu je morala klobuk, šele nato sta lahko šla v cerkev. Fant in dekle sta se poročila in se ponovno usedla na kočijo, tedaj je Vincenc svoji ženi rekel: “Veš, Kristina, pred leti sem ti vzel majhno posteljico, sedaj pa sem ti naredil veliko in upam, da bova skupaj dolgo let”. Vincenc je s pomočjo brata in očeta izdelal vse pohištvo za spalno sobo: posteljo, “škbele”, “škrinj”, omare in leseno stojalo za “kadin in broko”, njun zakon pa je bil “posrečen” in je trajal celih 54 let.
Tudi Valentinov pravnuk Romano se je izučil mizarskega poklica – učil ga je oče Vitorio, opravil pa je tudi poklicno mizarsko šolo. Delal je v svoji delavnici, gospe pa so ga klicale na dom za večja in manjša popravila – “škure” so bile pokvarjene, “portonič” se ni več dobro zapiral, pod je bilo potrebno obnoviti. Premožnejši so imeli “parkete”, ostalim pa je Romano izdelal pod iz desk, “žagenc”. Na tla je postavil lesene “korentine”, na te v nasprotno smer je z žeblji pritrdil “žagence”. Gospodinja je deske prebarvala s posebno tekočino, ki so ji nekoč pravili “pais”, nato je večkrat dala “čero”, da se je pod lesketal, in čistila ga je z volnenimi krpami. Romano je po naročilu izdeloval tudi “perivence”, “dilce”, lesene valjarje in stolčke. Gospe so ga rade plačale za dobro opravljeno delo, ponudile so mu sladico ali vrečo sveže zelenjave, katere se je veselila predvsem Romanova mama. Bila je pridna kuharica, sinu pa je največkrat postregla s kuhano zalenjavo, grahom ali “tučeno ojino”.
“TUČENA OJINA”
Sestavine:
500 g “ojine” (ploščatega stročjega fižola), 2 krompirja, 70 g pancete, sol, kis.
Priprava:
V slani vodi do mehkega skuhamo “ojino” in krompir, nato precedimo in zrežemo na večje kose ter damo v skledo. Dodamo pocvrte kocke pancete in kis. Z leseno žlico dobro premešamo, potlačimo in serviramo.
