Stare jedi v novih loncih (88)

Nekoč je bilo življenje na vasi pestro, hrupno, živahno. Skoraj vsi so bili kmetje, imeli so večji ali manjši vrt, njivo in večjo ali manjšo “farmo”. Domače živali, kokoši, gosi, race in koze so se prosto sprehajale po dvorišču in gospodarju je bilo prav malo mar, če je stopal po čistem ali po tistem, kar so gospe iz kokošnjaka puščale za seboj.
Zajci so ponavadi živeli v svoji “ščajbi”, ki jo je kmet sam izdelal: z deskami, žago, žeblji, mrežo in kladivom je kosmatincem ustvaril udobno in varno zatočišče. Z zajci “ni bilo špeže”, jedli so travo, ostanke zelenjave in star kruh, “bili so najbolj poceni žival: iz enega samega para se je v nekaj mesecih zvalilo trideset mladičev”. V primeru, da ni bilo doma “dobrega” zajca, si ga je kmet izposodil pri sosedu: zajec je prišel “na obisk v ščajbo” in zajčja družinica se je razširila. Ko je zajklja skotila svoje mladiče, ji je kmet ponudil mleko s kruhom, “da bo imela mleko za svoj naraščaj”. Zajčke so otroci samo opazovali, redkokdaj so jih lahko vzeli v naročje, saj so jim starši to prepovedali, rekoč, da bo mladiče zajklja ubila, če bo na njih čutila človeški vonj.
Kokoši so imeli vsi. Nekatere so skrbno izbirale prostor, kjer so valile jajca, druge pa so valile vsak dan na drugem kraju – iskanje jajc je bil pravi lov na zaklad! Iz kurnika so rade poletele v sosedov vrt in si pogostile s svežo solatko, tako da jim je moral kmet prerezati peruti. Glavno vlogo v kurniku je nedvomno imel petelin, ki je znal upravljati svoj harem: kokoši je učil, jih branil in ob potrebi kaznoval. Nekoč smo pri nas doma, na Poljanah, imeli tako hudega petelina, ki ni kaznoval samo kokoši, napadel je tudi mojega nonota – z ostrim kljunom ga je usekal tako močno v koleno, da je revček moral v bolnišnico. Imeli pa smo tudi dva majhna, prijazna petelinčka, vrste amerikanka, ki sta pranonotu sledila kot psička, nosil je vsakega na eni rami, imanovala sta se Piko in Pikolo. Tudi gosi so se pasle na našem dvorišču in tudi naš sosed jih je imel. Ko sem bila še zelo majhna, sem šla k njemu nabirat češnje: previdno sem se splezala na drevo in pridno zobala; ko pa sem se naveličala in si želela domov, se je pod češnjo prikazala gos. Tako hudo je kričala name in grozeče širila svoje peruti, da si nisem upala z drevesa, dokler je sosed ni zaprl v kurnik – prav res je, če imaš gos doma, ne potrebuješ psa!
Nekateri so imeli doma tudi “pičulate”, purane, ki pa se niso samo sprehajali po dvorišču, otroci so jih morali peljati na pašo. “Bili so zabiti kot cvek v zidu in samice, pičule, so bile še bolj zabite. Kričale so in dirjale sem ter tja, da smo jih morali loviti”, mi je razložil oče. Purani so bili močni: “Ko je prišel čas, da smo morali pičulata ubiti, sem ga jaz držal, stric pa mu je odsekal glavo. Takoj sem ga vrgel na tla in zelo sem se prestrašil, ko je ta spet stopil na svoje noge in se brez glave še kar nekaj sekund sprehajal po dvorišču”.
“Pičulate” so moji nonoti kupovali, prav tako tudi prašiče – “nono je prodal pršut in z zaslužkom kupil novega prašiča”. Kupil je vedno zelo majhnega prašička, ker je bil pač bolj poceni, in ga hranil “mižerno, z oblodami”, nona pa mu je v kotlu, “štenjadi”, na “špargertu” kuhala krompirjeve olupke, repo in kakšen zeljnatov list. Svinje nismo imeli, ker z njo ni bilo nobenega zaslužka. V našem, domačem hlevu pa so kotili telički. Nono je imel dve kravi in vola – kravi za mleko, vola za delo. Tata se še spominja, kako je z njim spremljal kravo s Poljan v Doberdob, “k biku Telarjevemu”, ki je vsakokrat vestno opravil svojo “moško” dolžnost. Nono je kravi nadel nagobčnik, “košič”, in jo privezal z vrvjo, tata pa je hodil za njo in jo od časa do časa spodbudil s “šibo”, da je hitreje hodila. Ni se je bal, čeprav je bil star komaj pet, šest let. Ko se je krava pripravljala na porod, je nono “dežural v štali”, otroci pa niso smeli zraven: to je bila moška zadeva in sosedje so v teh primerih vedno priskočili na pomoč. Takoj po porodu so lahko tudi otroci gledali, kako je nono telička očistil z žakljevino in mu pripravil ležišče iz stelje – doma ni bilo slame za steljo, v ta namen so večkrat na leto pobirali, grabli suho listje v gozdu. Telička so naslednji dan ločili od krave, združili so ju samo za dojenje; ko pa je bil dovolj velik, so ga prodali. Iz prvega kravjega mleka je pranona v podolgovati leseni posodi, “pinji”, delala maslu podobno “batudo”. Mleko je tudi kuhala na domačem “špargertu”; večkrat je ob tem zaspala in, ko je mleko zavrelo in se je prelilo po “plaki”, se je zažgalo in zelo zasmrdelo. Kravam so morali steljo zamenjati dvakrat na dan – tata mi je povedal, da so bile “naše” krave vedno čiste, stegna so jim čistili s “štrglju”, priznal pa je, da mu je bilo najbolj odvratno delo jih peljati na pašo, še posebno ob nedeljah, ko so se drugi otroci svobodno igrali. Od doma je odšel okoli 16. ure, vrnil se je šele po sončnem zatonu. Včasih je bilo lepo, če se je slučajno srečal s sosedom, ki je krave pasel na bližnjem zemljišču, največkrat pa je bil sam in se je dolgočasil, izdeloval si je “piske” ali s “faučem” rezal kose lesa, včasih je tudi zaspal in krave so mu zbežale.
Tudi kozo smo imeli na Poljanah, tako kot mnogo drugih družin na vasi. V Sovodnjah si jo je moj tast prislužil v zameno za opravljeno delo. Vedno je imel rad živali in koza je bila simpatična, majhna, žal pa tudi sladkosnedna: nekega dne je zbežela iz svojega ograjenega prostora in si pogostila s svežo zelenjavo v vrtu. Gotovo ni potrebno, da razložim, koliko je moja tašča ljubila kozo, še posebno tisti dan, ko je iz domače zalenjave nameravala pripraviti svojo priročno jušno osnovo.
DOMAČA ZELENJAVNA JUŠNA OSNOVA
Sestavine:
250 g bele čebule, 250 g korenja, 100 g zelene, 100 g peteršilja, 20 listkov bažiljke, 10 listkov žajblja, ščepce origana, timijana, rožmarina in majarona, polovica glave česna, 150 g drobne soli.
Priprava:
V električnem mešalniku vso zelenjavo, začimbe in sol zmeljemo, pustimo, naj nekaj ur počivajo, in od časa do časa premešamo, nato pa damo v vazice, ki jih dobro zapremo. V vazicah se zelenjavna osnova lahko ohrani leto dni, po odprtju pa jo moramo hraniti v hladilniku.

Preberi tudi

Stare jedi v novih loncih (76)

Stare jedi v novih loncih

Jezikovnica (85)

Rubrike

Jezikovnica (85)

23.05.2020
Stare jedi v novih loncih (80)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (75)

Stare jedi v novih loncih

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme