Stare jedi v novih loncih (84)
Lepota igra za večino žensk pomembno vlogo in vpliva na to, ali se dobro počuti v lastni koži ter sprejeto v družbi. V zgodovini so se pojavljale različne podobe idealne ženske, ki so zaznamovale stoletja, in vendar je največjo revolucijo videza ženska doživela v 20. stoletju. Začela se je osvobajati izpod nadzora moškega in se boriti za enakopravnost, to pa se je pokazalo tudi v njenem videzu. Kozmetična industrija ter oglaševanje njenih proizvodov sta postala del vsakdana. Napredek, emancipacija žensk, razna feministična gibanja in končno pridobivanje pravic so bistveno vplivali na žensko podobo.
Prvo in drugo desetletje 20. stoletja sta tudi na področje frizerstva prinesla marsikatere novosti in spremembe. Gospe so na začetku novega stoletja še vedno rade nosile bujne, bogate pričeske, zato so frizerski mojstri uporabljali razne dodatke in tupiranje. Dame višjih slojev so še vedno nosile bogato spete pričeske in uporabljale dragocene glavničke in druge okraske, potem pa je prišla na vrsto madame Coco …
“Ženska mora biti le dvoje. Klasična in čudovita”, tako je Coco Chanel, slavna modna oblikovalka, opisala žensko v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Prekinila je tradicijo in ustvarila nov ideal drzne, zapeljive in drugačne ženske. Leta 1917 se ji je zgodila nesreča pri oblikovanju pričeske za večerno zabavo. Velik del las si je pokvarila, zato je kar posegla po škarjah in si jih ostrigla. S svojo pričesko je povzročila zgražanje, obenem pa tudi občudovanje in posnemanje. S striženjem las je tedaj marsikatera ženska simbolno vzela življenje v svoje roke, svobodneje je hotela izražati samo sebe, svoje želje in pričakovanja, spreminjati svoj način življenja in zahtevati večjo neodvisnost od prevlade moških in omejujočih, nepravičnih družbenih pravil.
Kasneje, v petdesetih letih prejšnjega stoletja, sta politično priznanje žensk in njihovo zaposlovanje povzročili velike spremembe v načinu življenja in pustili močan pečat v modi in tudi v frizerstvu – skrajšala se je dolžina kril, oblek in las. Svet se je hitro spreminjal, veliko naših non in pranon pa je bilo še “po starem”: svoje lase so vezale v kite, ki so jih potem oblikovale v urejeno, nizko pričesko, “v klobčič” – nekoč se sploh ni spodobilo, da je ženska nosila spuščene lase na ramenih.
Svoje none Rože nisem nikdar videla z neurejenimi lasmi. Dokler je še mogla, si je sama pletla dolgo kito. Lase je urejala po strani, na levi rami, in pletla tesno kito; ko je prišla na konec, pa si je izrila nekaj las in jo z njimi zavezala – “saj zrastejo druge”... Kito si je nato s “ščikami” pritrdila na tilnik. Ko je nona dosegla visoko starost, ji je pomagala hčerka, ki ji je njene dolge, ne več goste lase ljubeče in nežno negovala do poslednjega dne.
Tudi dekleta in deklice so v starih časih nosile kite, najmlajšim pa je mama z domačimi škarjami ostrigla “pinjo”. Pri nas v Vasi se je nekoč zgodilo, da je deklica ostala doma z nonotom, medtem ko je mama šla v službo, pomagat kmetom. Vse je bilo lepo in prav, dokler se deklica ni začela dolgočasiti… Vse jo je motilo, najbolj pa jo je motila njena “pinja”. Odločila je, da bo ukrepala: vzela je majhne škarje, ki jih je mama uporabljala za šivanje in vezanje, ter si pred ogledalom sama uredila novo frizuro. Ob pogledu na vnukinjo je bil nono popolnoma iz sebe, najbolj se je bal neveste. Prestrašen in z občutkom krivde je deklico pospremil do kmeta, pri katerem je mama sedela na stolčku in čistila radič. Ženska je videla svojo deklico zgroženo zavpila: “Ma kaj si nrdila! Poglej kašne štigne! ” – mislila je namreč na novo, “stopničasto” hčerkino frizuro. Mama ni poznala druge rešitve, kot da je spet vzela v roke škarje in, kar se je dalo, popravila hčerkino “pinjo”. Deklica je med solzami rekla mami, da “pinja mi je zadjivala, tebe ni bilo, nardila sem sama! ”
Zelo veliko žensk je v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja zapustilo domače ognjišče in si poiskalo službo, presežek plače pa je, če se je le dalo, porabilo zase, za nove obleke, kozmetiko in pričeske. Posledično se je pospešil tudi razvoj poklica ženskega frizerja, saj so pričeske zahtevale več veščin oblikovanja in nova tehnološka znanja – poklic, ki je bil veliko časa izrazito moška zadeva, je počasi postajal prostor, kjer so se začele uveljavljati tudi ženske. Celotni frizerski sektor se je začel izjemno razvijati predvsem s pojavom frizerskih šol in izobraževalnih ustanov, kjer so se strokovno usposabljale nove generacije frizerjev in frizerk. V vsaki vasi je kaka pogumna ženska odprla svoj salon. To so postali kraji zbiranja in živahnega klepetanja, občasno prave spovednice, največkrat pa so si takrat gospe, tako kot danes, izmanjavale mnenja, pripovedovale zgodbe in delile recepte. Tudi meni se je nekoč zgodilo, da sem se preveč časa mudila pri frizerki, doma pa sta otroka že čakala obljubljene njoke. Gospe ne stolu zraven mojega sem povedala, da bo danes za kosilo zelo verjetno spet “pašta”, njoke pa bom pripravila naslednji dan. Gospa se je prijazno nasmejala in mi zaupala recept za zelo hitro pripravljene njoke, ki je resnično požel velik uspeh.
NJOKI IZ SUROVEGA, NARIBANEGA KROMPIRJA
Sestavine:
500 g olupljenega krompirja, 100 g moke, sol, 30 g dimljene skute, 50 g masla.
Priprava:
Krompir olupimo, operemo, naribamo ter mu dodamo sol in moko. Dobro premešamo in s pomočjo majhne žlice z rokami obdelujemo kroglice. Povaljamo jih v moki in kuhamo v slani vodi približno 15 minut. Z zajemalko z luknjami jih vzamemo iz vode in damo na krožnik. Prelijemo jih s stopljenim maslom in potresemo z naribano dimljeno skuto. Njoki so odlični tudi z golažem ali ragujem.
