Stare jedi v novih loncih (81)

Petje ni le oblikovanje glasu, napenjanje mišic in pljuč, temveč tudi zelo posebno in blagodejno stanje duha. Pevec postane eno s pesmijo in z ostalimi pevci, človek sam postane pesem. Petje je bilo v naši preteklosti zelo pomembno, posvečala pa se mu je celotna skupnost – noben praznik ni nikoli minil brez petja. Skoraj vsaka vas je imela svoj pevski zbor, ljudje so se ob petju prijateljsko družili, peli in plesali so na dvoriščih gostiln, nastopali v dvoranah in pobožno peli na koru domače cerkve. Velik del našega čudovitega starodavnega ljudskega izročila predstavljajo neštete ljudske in seveda tudi zborovske pesmi.
V naših vaseh se je večina prebivalstva ukvarjala s kmetijstvom. V Sovodnjah je cvetelo vrtnarstvo in kmetje so delali od zore do mraka, kljub temu pa so našli čas, da so se posvečali petju v zborih in ljudskoprosvetnemu udejstvovanju. Danes ni lahko spodbujati in uveljavljati ljubiteljske dejavnosti. Potrebno je veliko požrtvovalnosti, poguma, potrpežljivosti in ne nazadnje ljubezni do sočloveka. V preteklosti pa je bilo drugače in že v prvih letih dvajsetega stoletja sta bili v vasi ustanovljeni dve društvi – “Nada” in “Zvezda”, ki sta bili odraz takrat jasno ločenih liberalnega in klerikalnega tabora. Društvi sta povezovali skrb in ljubezen do petja, obe sta imeli svoj pevski zbor. Med vojno se je njuno delovanje ustavilo, ljudje pa so peli naskrivaj v kleteh in gozdovih, tako velika je bila navezanost na slovensko pesem. Še posebno med drugo svetovno vojno, ko so Sovodnje bile močna nemška postojanka, so sovodenjske žene in dekleta še naprej vadile, tako je bil že kmalu po osvoboditvi, v maju 1945, sovodenjski ženski zbor pripravljen za nastop na kulturni prireditvi v vasi – končno je prišla toliko zaželjena svoboda in na cestah, v gostilnah ter v cerkvi je lahko spet zadonela slovenska pesem.
Ljudje so peli posamezno, v zborih, v družbi prijateljev in v tistih letih je tudi Vanka s Klanca spet svobodno zapela. Ljubila je glasbo tako kot veliko drugih vaščanov; kdor jo je poznal, pa lahko pove, da je bilo petje zanjo nekaj prirojenega, dragocen dar v duši in srcu. Vanka si je že od otroških let želela imeti klavir in se učiti glasbo, denarja pa doma ni bilo za nujne stvari, kaj šele za klavir. Njeni otroški prstki so se nežno premikali po katerikoli površini, po mizah in policah – dajali so takt in sanjali klavirske tipke. Celo življenje je čutila neke vrste pomanjkanje, kot da bi pomemben del njene duše nikoli ne prišel na dan, a je nekje tiho obtičal. Klavirja ni igrala, pela pa je čudovito. Sodelovala je pri cerkvenem zboru, bila je “kot kompjuter”, poznala je vse pesmi, vedela je prav vse o vsaki pesmi. “Če ni bilo piščalke, je ona gotovo zadela ta pravi glas, glasbo je imela v krvi”, tako o njej pravijo gospe, ki so z njo pele v cerkvenem zboru.
Tudi moja tašča Daria je vedno rada prepevala. Doma, v šoli, na cesti, ni bilo pomembno kje. Najprej je pela v otroškem zborčku, potem pa je šla na kor, med pevke cerkvenega zbora. S solznimi očmi se spominja Vanke s Klanca, ki jo je ljubeče sprejela v skupino, tako da sta postali “pevski sosedi”. Tako kot je v otroštvu svoje prste premikala po mizah, je to počenjala tudi po roki moje tašče – “še sedaj, ko pojem določene pesmi, lahko občutim, kako se njeni prsti ritmično premikajo po moji roki”. Vanka je povsod šla s svojim kolesom, tudi na zborovske vaje, “videli smo kolo in znali, da je Vanka že na koru”. Dokler ji je zdravje dopuščalo, je hodila k maši in po strmih stopnicah na kor – ko je počasi prispela na vrh, je vsakič zapela “Opešal je v močeh…”. Vanka in Daria sta vedno ostali “pevski sosedi”, peli sta sopran; ko pa je Vanka šla med alte, ji je gojenka sledila.
Že veliko let pred smrtjo je Vanka “sosedi” zaupala svojo skrito željo in jo prosila, naj ji obljubi, da bodo ženske cerkvenega zbora na njenem pogrebu zapele pesem “Marija, mati moja” – moji tašči se je zdelo prezgodaj, da bi o tem govorili, vseeno pa je obljubila. Leta so kar hitro minevala in zgodilo se je, da je Darii nenadno umrla sestra Boža. Trpljenje je bilo nepremostljivo, pregloboko, Daria ni mogla več peti, ni šla več na vaje ne na kor. Prijateljice in pevke so jo večkrat poklicale po telefonu in jo nagovarjale, naj se vrne. Tudi Vanka jo je prepričevala, da ji bo petje v tolažbo, žal pa se nista nikoli več videli, saj je Vanka po dolgi bolezni zatisnila svoje utrujene, nežne in iskrene oči. Tedaj se je prijateljica spomnila svoje obljube in, ko so pevke imele vaje za petje na pogrebu, se jim je pridružila in sporočila Vankino željo. Daria je ponovno zapela in s hvaležnostjo se še danes spominja, kako ji je Vanka na koru in iz onstranstva pomagala – “samo kdor ljubi petje, ve, kaj petje pomeni”.
Vanka je bila nežna, elegantna in urejena gospa, ni se pa bala trdega dela. Živela je s sestro Valerijo, ki se je k njej preselila, ko se je upokojila. Valerija je bila poklicna kuharica pri gospodi v Rimu, Vanka pa je bila mlekarica in, ko so odprli tovarno predelave bombaža, se je tam zaposlila. Ni ljubila samo petja, zelo rada je pridelovala svoj vrt. Svoji “sosedi” je rada pripovedovala o zelenjavi, o radiču, vrzotah, o svojih paradižnikih in grahu. Vedno je poudarjala, kako čudovito je se vrniti v hišo po napornem delu v vrtu in najti lepo, urejeno, obloženo mizo, na kateri so okusno pripravljene jedi in zelenjava iz domačega vrta: “kosilo tako še bolj tekne, še mineštra z graha je toliko bolj dobra”!
KREMNA GRAHOVA JUHA
Sestavine:
Pol čebule, 1 strok česna, 1 vejica peteršilja, 1 vejica koromača, košček masla, 1 žlica olivnega olja, 500 g svežega ali zamrznjenega graha, 1 liter vode, pol jušne kocke, sol, poper po okusu.
Priprava:
V lonec damo maslo in olje, na drobno narezano čebulo ter cel strok česna. Mešamo, da se čebula zmehča, nato dodamo sesekljan peteršilj in grah ter popražimo. Dodamo vodo, jušno kocko, sol in poper. Kuhamo do mehkega, nato grahovo juho spasiramo ali pa uporabimo mešalnik. Serviramo s popečenimi kruhovimi kockami in na drobno sesekljanim peteršiljem.