Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (76)

Stare jedi v novih loncih (76)

Piše Katja Ferletič / ČOKOLADNA SALAMA

Tako kot danes, so se ljudje tudi v preteklosti soočali s težavami, strahovi, stiskami. Skušali so si pomagati, kot so vedeli in znali, veliko so molili in se zatekali k Bogu in svetnikom z najrazličnejšimi prošnjami, tudi z votivnimi predmeti, ki so jih darovali v cerkvi in so bili z obliko in podobo povezani s težavo ali nesrečo, ki so jo verniki doživljali.
Votiv je predmet, ki je zaradi zaobljube, opravljene v nesreči, ali zahvale za prejeto milost podarjen cerkvi in večkrat posvečen svetim osebam. Obstaja jih zelo veliko vrst: od voščenih, lesenih in glinenih predmetov, kipcev, ki ponazarjajo anatomske dele telesa in organe, za katere so verniki prosil, da bi ozdraveli, do bergel in ortopedskih pripomočkov, ki so postali nepotrebni, in osebnih predmetov, ki so darovalcu posebno dragi pri srcu. Veliko je tudi majhnih figur živali, s katerimi so ljudje prosili za zdravje živine, najbolj razširjene pa so v preteklosti bile votivne podobe, poslikane, litografirane tablice, okrašene s podobami in znaki, ki so ponazarjali dramatični dogodek, ki ga je vernik doživel in pri katerem verjame, da mu je priskočila na pomoč nadčloveška, Božja sila. Votivni predmeti izhajajo iz dvojnega odnosa, ki ga je vernik imel do Božjega: k Bogu se je obrnil v težkem trenutku, ki so ga povzročili bolezen, stiska, nevarnost, nesreča, požari, poplave, vojna, in kasneje, za osebno in obenem javno izkazovanje vere in zaupanja ter pričevanje o uslišani prošnji.
Votivi izražajo ljudsko pobožnost in Cerkev je imela do njih sprva odklonilen odnos, saj naj ne bi bili usmerjeni v onstranstvo in duhovnost, ampak v življenje na zemlji. V preteklosti so zahvale in prošnje izkazovali predvsem premožnejši, ki so darovali votivne predmete: blago za cerkvena oblačila, dragoceno posodje vseh vrst, prstane, celo gradbeni material za gradnjo cerkev in vosek za sveče. Na samih votivnih podobah je bilo pogosto zapisano, za kakšno priprošnjo gre. Ex voto so lahko neke vrste “dokumenti”, ki pričajo o dramatičnih trenutkih, ki jih je človek preživel. Če si jih dobro ogledamo v marsikateri božjepotni cerkvi ali muzeju, lahko spoznamo ljudi in zgodovinsko obdobje, v katerem so živeli. Ti predmeti imajo torej zelo pomembno “antropološko” vlogo, saj nam nudijo podroben pogled na življenje v preteklosti, imajo izredno bogato sporočilnost in so dragocen vir za razpoznavanje življenja, razmer in okoliščin nekega oddaljenega časa: družbene ureditve, navad, oblačil, življenjskih prostorov, stavb, poklicev, orodja, podob iz kmečkega življenja in prehrambenih ter kulinaričnih navad.
Votivne podobe sodijo v ljudsko umetnost in so nastajale v posebnih delavnicah. Navadno je šlo za preproste upodobitve, ki so jih naslikali slikarji samouki. Na njih je bil upodobljen dogodek, ki je bil usoden za naročnika in iz katerega se je rešil, na vrhu, v oblaku, je “plavala” Mati Božja ali kateri od svetnikov, ki je prinesel pomoč in rešitev. Ker ni bil vsakdo tako premožen, da bi lahko naročil izdelavo naslikane podobe, so revnejši ljudje kupovali votivne darove, ki so jih potem polagali na oltar. Premožnejši so darovanje podob začeli opuščati že proti koncu osemnajstega stoletja, tedaj pa je vera v moč votiranja postajala vedno močnejša pri preprostem kmečkem ljudstvu. Kmetje so se priporočali zlasti za pomoč pri bolezni, ženske so prosile za rodnost, prosili so za zdravje živine, prašičev in govedi, saj je bilo na vaseh za preživetje najpomembnejše govedo – njegova bolezen ali izguba je pomenila največjo nesrečo za družino. Darovanje votivnih podob je bilo tesno povezano tudi s čaščenjem svetnikov, božjo potjo ali romanjem, na katerem se je romar zahvalil za prejeto milost ali prosil zanjo. Skoraj obvezne sestavine so bile napis “ex voto”, letnica in kratek opis dogodka.

Prav take podatke lahko razberemo na votivni podobi, ki jo je narisal Mitja Ožbot iz Rupe pri Sovodnjah ob Soči. Na podobi je narisan mlaj, ki se je v vasi, na Frnaži, ob dviganju, 30. aprila 2016, zlomil in treščil na tla. K sreči nihče od številnih prisotnih ni bil poškodovan, zato so se Rupenci odločili, da se bodo z votivno podobo zahvalili Bogu in Materi Božji na Barbani. Podobo so v svetišče peljali s kanuji: odpluli so iz Rupe po reki Vipavi in svojo pot nadaljevali po Soči do izliva v morje in nato do Barbane.
Mariji se je na Barbani priporočila tudi naša sorodnica, ki je bila v skrbeh za svojega vnuka, novorojenčka. Ko se je otrok rodil, so se starši in zdravniki bali, da je gluh. Potrebnih testov niso mogli takoj opraviti, ampak so morali čakati, da je dete dopolnilo četrti mesec starosti. K sreči so izvidi dokazali, da je otrok popolnoma zdrav, nona pa je v svojem srcu čutila, da mora Mariji izkazati svojo hvaležnost, zato je tudi ona nesla v svetišče svoj “ex voto”. Doma je družinica praznovala, gospa je pripravila pizzo, piškote in čokoladno salamo, ki je kasneje postala tudi otrokova najljubša sladica. Deček je zdrav, simpatičen, zelo inteligenten, a tudi neverjetno trmast – zdi se, da je gluh, samo kadar mu nona kaj ukaže!
ČOKOLADNA SALAMA
Sestavine:
250 g masla, 150 g sladkorja, 1 celo jajce in 1 rumenjak, 100 g mletih orehov ali lešnikov, 40 g kakava, 200 g mletih piškotov, 1 žlica ruma.
Priprava:
Piškote zdrobimo z valjarjem, da dobimo koščke različnih velikosti. Maslo na sobni temperaturi penasto stepemo, dodamo mu najprej sladkor, nato jajca, kakav, rum, mlete orehe in nazadnje še mlete piškote. Maso oblikujemo v podolgovato salamo, ki jo zavijemo v aluminijasto folijo, in damo v hladilnik za vsaj štiri ure. Salamo nato odvijemo, potresemo z mletim sladkorjem, zrežemo na rezine in serviramo.

30.03.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!