Stare jedi v novih loncih (75)

Izvedela sem za zanimivo zgodbo o “čudežnem zvonu”, na katerega so pred prvo svetovno vojno zvonili na Vrhu Sv. Mihaela. Zvonec ni bil velik, bil pa je srebrn, pritrjen na lesene “kouce”. Zvonjenje tega zvona je odganjalo nesrečo – kot po mnogih drugih vaseh, so tudi Vrhovci zvonili na svoj zvon predvsem v času “hude ure”, toče, suše, na splošno v trenutkih, ko se je v vasi dogajalo kaj hudega – “tisti, ki je bil najbližji, je šel zvonit”. V času vojne so se verniki odločili, da bodo dragoceni zvon skrili. Pokopali so ga v kraško dolino v vasi, a po vojni se je zgodilo, da so dolino popolnoma prekopali, o zvonu pa ni bilo več ne duha ne sluha. Vrhovci “čudežnega zvona” niso nikoli več našli, vsekakor so mirno nadaljevali s svojim življenjem, navadami in praznovanji. Vrhovska cerkev sv. Lovrenca je bila “podružnica” cerkve iz Gabrij – enkrat mesečno je tam potekala sveta maša, ostale nedelje je bila v Grabrjah in Vrhovci so morali v Gabrje. Poleg svetega Lovrenca so na Vrhu praznovali tudi god svetega Mihaela – sveti Meho so mu pravili. Na tisti dan je bila navadno praznična maša in lepo vzdušje. Vsaka vas je imela, in še danes ima, svojega zavetnika. V vsaki vasi se svetnik počasti z mašo in veselim druženjem. Praznovanje zavetnika v mestih pomeni danes za večino ljudi le dela prost dan, v pretekosti pa je bilo izredno dragocena priložnost za razmišljanje o življenju v mestu, mestnem razvoju in seveda za praznovanje. Zavetnika mesta Gorica sta sveti škof Hilarij in njegov diakon Tacijan. Priznati moram, da o njiju nisem vedela kaj dosti, čeprav se vozim v mesto v službo že dobrih petnajst let. Odločila sem, da malo prelistam po knjigah in pobrskam po spletu ter tako končno izvem kaj več. Sveta Hilarij in Tacijan sta bila oglejska mučenca in godujeta 16. marca. Življenjepis dveh svetnikov poroča, da so sv. Hilarija, drugega oglejskega škofa, in njegovega diakona Tacijana mučili in usmrtili v času rimskega cesarja Numerija leta 284. Sv. Hilarij je živel in deloval v težkem zgodovinskem obdobju, ko so rimske oblasti hudo preganjale kristjane. Že zelo mlad se je resno posvečal preučevanju Svetega pisma in molitvi. Njegov dragoceni pomočnik je bil diakon Tacijan, tudi on čaščen kot svetnik, s katerim je sv. Hilarij začel boj proti preganjanju kristjanov predvsem na ozemlju Furlanije. Leta 283 je cesar Numerijan izdal odlok, da morajo kristjani darovati rimskim bogovom. V Ogleju je upravitelj Beronij ukazal, naj mu privedejo oglejskega škofa, da ga bo zaslišal. Spisi, ki opisujejo Hilarijevo in Tacijanovo mučeništvo, so prepleteni tudi z legendarnimi elementi, vsekakor je zapisano, da je škof Hilarij brez strahu stopil pred upravitelja. Peljali so ga v Herkulovo svetišče, toda Hilarij ni hotel darovati, zato ga je dal upravitelj na vse načine mučiti. Kar trideset rimskih vojakov ga je mučilo, a zaman, svetnik je bil miren v svoji veri. V molitvi se je obrnil k Bogu in ga prosil za moč, naredil je znamenje križa in kipi malikov v svetišču so se zdrobili. Za njim so privedli Tacijana in tudi njega grozovito mučili, nato pa ga odvedli nazaj v ječo. Hilarij in Tacijan sta v ječi kleče skupaj močno molila, nakar se je zaslišalo bobnenje in Herkulovo svetišče se je porušilo. Tedaj je upravitelj ukazal vojakom, naj ju obglavijo – smrtno kazen so izvedli 16. marca. Od tedaj dalje se je njuno čaščenje razširilo po celotnem ozemlju naše dežele, njune relikvije pa so leta 568 odnesli v Gradež, da bi jih zavarovali pred Langobardi. Njima je bila v Gorici posvečena cerkev že na začetku 13. stoletja, kasneje, okrog leta 1460, je ta postala župnijska cerkev, po ukinitvi Oglejskega patriarhata, leta 1751, pa goriška stolnica. V preteklosti se je Gorica ob praznovanju mestnih zavetnikov vsako leto ovila v praznično vzdušje. V knjigi “Gorizia d’altri tempi” Ranierija Marija Cossarja so podrobno opisana vsa praznovanja. Na polovici 19. stoletja je ob tej priložnosti nastopil namreč čas velikega sejma, ki je trajal kar osem dni in se je s svojimi pisanimi stojnicami široko vil po mestnih ulicah in trgih. Na trgu svetega Antona so prodajali les za v ognjišča ali za obdelavo in leseno orodje. Pred stolnico so imeli svoj prostor prodajalci povrtnin, sadja in semenarji iz Verone, na Travniku pa peki. Tudi za ostale mestne trge in ulice je bilo točno določeno, katera kategorija prodajalcev si lahko tam postavi svoje stojnice: ribiči, poljedelci, prodajalci sena, slame in murvinih listov, prodajalci čevljev, prodajalci oglja, mesarji. Gorica je bila praznično oblečena. Na trgu sv. Antona so svoje nastope imeli cirkuški konjeniki, stali pa so tudi vrtiljaki in pisane stojnice, na katerih so se množični obiskovalci lahko poskusili tudi v strelu na golobe. V stolnici so bili izpostavljeni dragoceni relikviariji in verniki so plačevali za veliko maš in cerkvenih obredov. Praznovanja so se nadaljevala tudi 19. marca, ko so na god sv. Jožefa popoldne Goričani hodili k maši v Solkan, kjer so po obredu navalili v gostilne in krčme. Jedli so tradicionalne jedi – “žouc”, goveji golaž, njoke in divjačinski golaž predvsem iz mesa divjega prašiča, svinjsko meso, radič in paprikaš, ki je vnel grla gostov in pomagal, da se je vino lažje pretakalo, a nihče ni imel hujših skrbi, saj so se meščani domov pripeljali z javnimi prevoznimi sredstvi – “giardinierami”, tam pa so jih čakale tradicionalne sladkarije.
DIVJAČINSKI GOLAŽ
Sestavine:
1,5 kilograma mesa divjega prašiča, 3 žlice olivnega olja, pol čebule, 1 strok česna, peteršilj, list zelene, 2 lovorova lista, 5 oliv, 1 korenje, sol, 5-6 kaper, košček pancete, pol kozarca belega vina, pol kozarčka konjaka.
Priprava:
Meso operemo in zrežemo na majhne koščke. Dobro ga posušimo s kuhinjskim papirjem in v kozici popražimo, da izgubi svojo vodo, ki jo moramo izliti. V drugi lonec damo olje, čebulo, česen, korenje, peteršilj, zeleno, lovorova lista, olive, sol, kapre in košček pancete, nato dodamo meso in vse skupaj pražimo. Dodamo pol kozarca vina in na visokem ognju pustimo, da alkohol izhlapi, nato naredimo prav tako s konjakom. Dolijemo vodo in pustimo, da zavre, nato premešamo, pokrijemo in kuhamo na nizkem ognju do mehkega. Meso prenesemo v drugo posodo, iz omake vzamemo kos pancete in lovorova lista, nato vso zelenjavo pasiramo in dodamo par žlic moke, da se omaka zgosti. Meso damo nazaj v omako in vse skupaj pustimo, da še enkrat zavre. Nazadnje dobro premešamo in serviramo. Bog žegnaj!

Piše Katja Ferletič / DIVJAČINSKI GOLAŽ

Preberi tudi

Stare jedi v novih loncih (78)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (95)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (99)

Stare jedi v novih loncih

Stare jedi v novih loncih (81)

Stare jedi v novih loncih

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme